četrtek, 30. april 2015

vrtičkovanje

ne vrtičkanje. vrtičkovanje. ker z malimi drobiži je vrtičkanje even more fun. in bolj sproščujoče.


naša velika bjuti ima letos prvič svoj lastni košček vrta. dejansko zaenkrat edini košček, ki je - poleg tople grede - resno obdelan.

sicer nisva neka blazna ljubitelja zelenjavnih in jagodnih užitkov na vrtu, a vseeno sveto prepričana, da vrt mora biti. zaradi dobrot, zaradi veselja, zaradi otrok.


danes smo k vijolici in 5 - 2bramor = 3 glavicam solate dodali še začimbe. teh menda bramor ne mara, vsaj v preteklih letih mu niso ugajale. celo popoldne je ponosno ponavljala, da ima sedaj še rožmarin, baziliko in materino nekaj-slično-dušico. rahljala in kopala je s kopulco. ni ji bilo jasno, zakaj lopate v tistem kvadratku res ne more uporabljati. zalivanje je pa itak nadzemski - nikoli končani užitek. sadik blitve dejansko niti opazila ni, resda so majhne.

ko so bile sadike oz grmički dobro zaliti, je sledilo ključno vprašanje za tistih 100x100 cm vrtička:

ja kje v vrtičku bo pa moj ležalnik?

 



in tako je prav. v življenju delamo, počivamo, praznujemo...

vse najboljše vsem pridnim vrtičkarjem in ostalim marljivim delavcem.

naj se za praznik dela spočiti naužijejo spomladanskega svežega zraka. 

vse najboljše pa še za - sicer že minuli - dan zemlje naši zemlji. bedarije nam verjetno odpušča, drugače bi jo že pobralo.

luštnih vrtičkovanj - takšnih in drugačnih - je pa verjetno zmeraj vesela. kako tudi ne!

nedelja, 26. april 2015

kam? v zasavje? ma ja...

ja, v zasavje smo šli. na izlet :) v bohinju vesoljskih ladij ni kaj prida, tako da monstrumi kot lafarge, papirnica radeče, premogovnik zagorje, predvsem pa dimnik TE trbovlje vzbudijo neke neznane občutke.

železniška postaja zidani most pa obudi neke davne srednješolske in univerzitetne spomine. z vlakom na vzhod ali pa na jug. preko ali do budimpešte, skozi ali do zagreba.

nagradno vprašanje. savski most v katerem mestu že?

a zasavje ni samo to. je mnogo več. naš itinerar je vseboval štiri stvari:
a) kosilo ob reki savi. iz bohinja do zasavja ni blizu. štartali smo ob 10h. prihod na cilj je torej prvo zahteval obrok za mala želodčka.
b) učno pot savus - radeče - ob reki savi (kakopak), s poudarkom na parku dvor.
c) malico na največjem kostanju v sloveniji.
d) večerjo v planinski koči na kumu.

hm. kot da smo samo jedli, kajne? no ja, malo smo se še vozili.*

 delček dela v delu prepovedanega mesta
orjaška jelka
v radečah smo omamljeno občudovali park dvor. mini botanični vrtiček, zanovan s strani lokalnega plemstva sredi 19. stoletja. res vreden ogleda. a danes na žalost quase zaprt za širšo javnost. tega nismo vedeli. in to zaradi lokalnega dvorca taistega nekdanjega plemstva, ki že par desetletij vesoljnemu stvarstvu služi kot prevzgojni center za prestopnike, z drugimi besedami kot zapor za mladoletne. edini tovrstni v sloveniji. no, tega v promocijskih gradivih niso nikjer omenjali. kako tudi? kdo bi se pa sprehajal ob zaporniški mreži? potikanju pod orjaškimi jelkami, duglazijami, lipami, bukvami, sekvojami je sledilo skoraj prijazno opozorilo paznika policaja, naj gremo raje drugam. normalno. že z varovanjem nevarno živahnih najstnikov in z varovanjem sebe imajo dovolj dela. le zakaj bi varovali še turiste? je pa bilo tisto, kar smo videli, res atraktivno. velika drevesa in še večja drevesa so mi sicer od nekdaj jamajka.


gremo na kostanj!

željo po nadaljnjem potepanju okoli velikih dreves je potešil gašperjev kostanj. na krasni lokaciji, visoko nad savo, nekje pod kumom, na travniku ob robu bukovega gozda. idealen za malico. po velikosti ga bojda presega samo najevska lipa. obseg ima skoraj 11 m, star je preko 300 let, vsako leto obilno obrodi. vreden obiska! pa ne samo, da ga lahko fotografirate in občudujete - kar v radečah sicer ni bilo mogoče - še celo splezate lahko nanj in uživate v pretakanju drevesnih sokov, brstenju pristne energije, šelestenju listja in praskanju lubja (zgolj dora, da ne bo pomote).

 cerkev sv. neže na kumu
brez vesoljske ladje radijskega in tv oddajnika
po arborističnih užitkih smo jo mahnili še na kum. vse bukve še v zimskem spanju, vsi že zbujeni so se pa tudi že pripravljali na spanje. zato je večerja v čisto pravi planinski koči še kako sedla. palačinki podoben funštrc z marmelado in domač čaj. z razgledom preko širne južne slovenije. in ne samo to. v planinski koči se seveda obvezno vpišemo v knjigo planincev, poštemplamo sebe - beri vido - in poštemplamo kartice. z lepimi pozdravi s kuma in iz koče jako prijaznih oskrbnikov. 

dobrovoljni zasavčan, brhka turistka in zvita lisica.
oprezajoč in vohljajoč za novimi dogodivščinami

bilo je prav fletno. prvomajsko. z izjemo oprezanja za pobeglimi mulci iz stavbe zanemarjeno zloveščega videza v krasnem parku. res, o stavbi ne bi. bila sva prepričana, da to zidovje pa res ne more vsebovati življenja. naj mladi krivopotniki ob povratku na prave poti uživajo vsaj park. le-ta je čudovit. 

* tako je, če potuješ z malimi čuki. izkušnja mnogoterih staršev, ki so v predčasu starševstva hranjenje jemali kot postransko zadevo izletov in potovanj. to me je spomnilo na nujno nakupovanje jesensko-zimske garderobe za našo veliko bjuti lansko jesen. bile smo dora, vida, nečakinja kristina, jaz in qulandia. po dveh urah šopinga reče tina - pa saj smo bile več časa kot v trgovini na wcju! ja, res je... previjanje, dojenje, previjanje... ko malo zrastejo, pa prideš do previjanje, hranjenje, previjanje,...

četrtek, 23. april 2015

mare nostrum

ko začnem razmišljati o tej temi, slabo oz ne spim. migracije vseh vrst me zanimajo že od osnovne šole dalje. izživela tudi na faksu...

I live in a small Italian town in the far north of Tuscany. Some years ago we received some somali refugees and we also have migrants from Gambia and Liberia. This summer we received six Nigerian political refugees. In my experience, my neighbors have been quite welcoming and friendly. There may have been racism, but I haven't seen it. Instead I have seen the community doing what it can to help out "the boys" (they are all male) and the migrants on their part learning Italian quite quickly and trying to fit in and be useful. They are young and strong and the town is aging, so there is work for them to do, although I am not sure whether there is enough to translate into full-time jobs. So I would say, so far so good in my little town, although I do wonder how many African migrants it can absorb before sentiments harden. 

According to one Bangladeshi survivor, large numbers of people remained trapped inside the boat as it sank. Smugglers -- human traffickers organizing the voyages -- had locked the doors to the lower levels of the vessel, the survivor told Italian authorities.

I don’t buy fish from the Mediterranean any more for fear of eating Libyans, Somalis, Syrians and Iraqis. I’m not a cannibal and so now I stick with farmed fish, or else Atlantic cod.’  

Two weeks ago (6 Sept 2014), a group of 100 boat people, who had been sent to a three-star hotel with pool in Sardinia, complained about Italian food, Italian mosquitoes and Italian heat. All but four then absconded from the hotel and disappeared off into the Sardinian countryside. 


Almost all of the child asylum seekers inside the Christmas Island (Australia) immigration detention centre are reportedly sick and distressed, with many wetting the bed and some developing severe speech impediments and having flashbacks.

With a bandana on her head and a three-month-old baby at her feet.

People become refugees because one or more of their basic human rights have been violated or threatened. The Universal Declaration of Human Rights underlines the strong connection between human rights and the work of UNHCR. Article 14 of the UDHR states that "everyone has the right to seek and to enjoy in other countries asylum from persecution."

Spain especially, Greece too, and even the Maltese, use force to keep out migrants. Just what, I wonder, would David Cameron do if confronted by an armada of boat people coming across the Channel?

Zaradi tragedije so se zato danes v Luksemburgu na izrednem zasedanju sešli notranji in zunanji ministri držav članic Unije, predsednik Evropskega sveta Donald Tusk pa je za četrtek sklical izredni vrh voditeljev članic EU-ja v Bruslju. "Položaj je dramatičen. Tako ne gre več naprej," 

Along the frontiers between Spain and Morocco, Greece and Turkey and Hungary and Serbia, the EU is deploying brutal methods to keep out undesired refugees. Many risk everything for a future in Europe and their odysseys too often end in death.  

The rise of far right parties across Europe is a chilling echo of the 1930.

 

vizije ni. je pa velik strah.


 in bivali bodo v miru svojega spomina...

se opravičujem za vnaprej pokvarjen dan, ampak tole je moralo biti objavljeno. je moralo iti ven, vsaj delno. pritoževati se glede naših (osebnih, domačih) bivanjskih situacij, težav in dilem je v tem kontekstu smešno. upam, da bo smešno še dooolgooo časa.


ponedeljek, 20. april 2015

pesem od rojstva

koroška narodna, čudovito doneča. zapisal franc leder - lesičjak. harmonijo dodal luka kramolc. tukaj zapel oktet gallus.

 je ta človek na svet rojen,
hitro čul za reve svoje.
revež čisto nag, revež čisto bos,
sam pomagat si ni kos.

oj oj joče se na moč, 
kliče mater na pomoč.

mati sliši, ta jok mili,
deteta se hitro usmili.
pridte babice, povijte ga v pleničice,
to novorojeno detece.

oj oj joče se na moč, 
kliče mater na pomoč.

mvado dete lepo zavito,
hitro h krstu nesejo.
pregledajo svetnikov vrsto,
kak mvadenču ime bo.

mvadič vidi prvič firmament,
prejme sveti zakrament.

naj bo fantič al deklina,
botri grejo na en gvaž vina.
obhajajo veselo tisti dan,
ko je nastopil nov kristjan.

mežnar tud, pride na en gvaž,
fajmošter za njim počas.

za poslušanje priporočam, da se virtualno prestavite v leto 1850. na podeželje, v domačo vas. lahko pa tudi na koroško. v globasnico, sele,.. nekam v nedeljsko jutro, kjer se bo v farni cerkvi zgodil krst..

poje jo tudi moj domači (podbreški) zbor. leta 2012 smo jo peli v kanalski dolini. solo, ki je v tej harmoniji res fantastično zasnovan, je ob spremljavi našega zbora odpel nihče drug kot g. marko fink. občinstvo je bilo, ob donenju njegovega basbaritona, navdušeno...


včeraj smo imeli lep družinski praznik, naša dora je prejela zakrament svetega krsta. danes marsikje relativno nepomemben dogodek, da ne rečem nekaj iz konzervativne pradavnine, je bil včasih - v marsikateri družini pa še danes - velik praznik. kozjeki in odarji ga vedno vzamem(j)o dokaj resno. ugodnosti, ki jih krščenec dobi, so mnogotere. govorim predvsem o duhovnem nivoju, da ne bo pomote. kaj lepo otipljivega pa seveda tudi ne škodi..

dora je zadevo izpeljala profesionalno, kot smo bili dogovorjeni. krst je bil med mašo, saj tiste po-mašne kratke verzije nikomur v naši širši družini niso posebej všeč. dejansko je krst nekaj slovesnega, kar mora biti vključeno v kontekst množice oziroma skupnega prosljavljanja.

zacvilila je zgolj in samo med samim krščevanjem, pa še to verjetno zgolj v znak veselja, bi rekla. vida jo je, kot vzorna starejša sestra, skozi celotno mašo božala, ljubkovala in jo kratkočasila. kako odgovorno, mar ne?

mama draga je, enako kot pri vidi, izvezla angelčka na belem oblačilu. kozjeki so prispevali vokalno-inštrumentalno dogajanje na koru. ata joža in teta marjana pa sta uradno postala krstna botra naše dorči.


praznični dan se praviloma zaključi s popoldanskim praznovanjem, normalno. naše se je odvijalo na tk ročnjek. priporočamo!


sreda, 15. april 2015

gorski vrt, za vse odprt

je naslov knjige, izdane pri založbi sidarta in danes predstavljene v knjižnici otona župančiča v ljubljani. zaradi že omenjenih 50% bolniške sva si z vido privoščili potep do prestolnice in ga zaključili na prijetnem dogodku, kjer sta z moderatorko o tej knjigi  - poleg dveh drugih - kramljali avtorica ilustracij jelka godec schmidt in urednica irena cerar.



obe sta kar nekako povezani s TNPjem oz z mojo službo na TNPju. zato tudi obisk dogodka. ilustratorki, tudi lastnici vikenda v ukancu, je bohinj zelo pri srcu. z ireno, sicer tudi urednico revije national geographic junior in pravljičarko, pa je TNP v lanskem letu sodeloval pri likovnem natečaju NGJ, pripravil NGJ dan na pokljuki, spisali pa smo tudi prispevek za revijo oz povabilo k obisku narodnega parka, temelječega na povedkah julijskih alp.

 
s pastirsko palico navkreber...

ni naključje, da sta obe ljubiteljici pravljic. o njih govorita z žarom in strastjo. preko bohinjske ljubiteljice pravljic, vzgojiteljice andreje jensterle, v prostem času tudi avtorice bohinjske ideje pravljic - u konc' sveta so pravljice doma - bo TNP omenjeno knjigo - skupaj z razstavo ilustracij - otrokom, staršem in ostalim predstavil še letos. na jesen v novo nastajajočem centru bohinjka v stari fužini - več o centru kmalu - na zimo pa v blejskem centru triglavska roža.

..če si po poti  žejen...
OB photo

avtorica knjige je priljubljena pisateljica in prevajalka polonca kovač. recenzentka je dr. nada praprotnik. v knjigi pa lahko vidite tudi dela dr. vladimirja ravnika, nekatera izmed njih razstavljena tudi že v našem blejskem centru. ena izmed glavnih odlik knjige je, da sodi v - pri nas relativno zapostavljeno - stvarno literaturo in dejansko predstavlja vodnik v naravo za otroke.

..in za glavo položit in spočit se...
OB photo

upoštevaje zveneča imena in posledično zelo kvalitetno vsebino, je knjiga po mojem mnenju obvezna literatura na knjižni polici malih raziskovalcev narave.

pa potem raziskovat dalje...
..jetrnik, zimzelen, vijolica,..
 naši triletnici so vse  nekako slične, 
a vnedarle vsaka po svoje ljubka in fletna..
OB photo

no, naša mala raziskovalka je danes žarela od ponosa. sicer ne toliko zaradi literarnega pogovora. kot tipična predstavnica ženskega spola je med celotno prireditvijo navdušeno proučevala svojo novo torbico, nove lične čeveljce in mlela piškote, radodarno ponujene s strani zgoraj omenjenih gospa. izkoriščena je bila prilika - predstavljena ji je bila tudi jelka godec schmidt. malo nejeverno jo je pogledovala - kako to, da ona riše knjige - kje pa ima list in barvice? vseeno je, kot najmlajša izmed publike, dogodek spremljala suvereno, resno in z aplavzom na koncu, ga z mojim mujotom celo fotografirala.

sporočim, ko bo znanega več o datumu in dogajanju v bohinjski in blejski hiši TNP.





torek, 14. april 2015

dolg prešernovega slapu in tedensko paberkovanje

glede slapu in presihanja. tole je uradna razlaga TDja (nisem firbcala jaz). ni me ravno zadovoljila, a razlog je najbrž res v manjku vode:

lani je savica tekla skozi celo poletje, ker je bilo deževno vreme.
leta 2013 pa je presahnila v mesecu avgustu zaradi vročine in posledično suše.
normalno pa je, da presahne v zimskem času, če je prava zima z veliko snega in nizkimi temperaturami v gorah. to je ponavadi od konca decembra do marca, ko se sneg v hribih začne taliti in je slap zopet poln vode.

zadnji mesec ni bil ravno blazno mrzel. saj je že vse zeleno, regrat že rumeni, celo sliva na našem vrtu (fužnarskem, zelo mrzla jutra)  pospešeno cveti. je pa sicer res, da je tudi jezero (kar je posledica tudi pritoka savica) relativno švohotno. 

no ja. kot bi rekla jera: v življenju so še hujše stvari kot zvit gleženj :) bojda nek skandinavski citat, res uporaben.

drugače so pa ti dnevi tako fajn, da smo - vsaj zdravih 50% naše družine - vseskozi zunaj. danes sva z vido uredili njen vrtiček. za začetek sva posadili vijolico in pet sadik solate. dve za nas, tri za bramorje. za osrednjo nadlogo vrtnarskih sfer.

poznate ljubki molly in polly iz čebelice maje?
ljubki, ma ja. 

ponoči pa čistimo nosek, zbijamo vročino, pijemo in malo tudi spimo. dorini infekciji je podlegel tudi moški del naše družine. naj se čimprej pozdravita. vikend, ki prihaja, bo ekstra.

četrtek, 9. april 2015

ena komična z zaskrbljujočim sporočilom

kar pogrešam v detinski dobi potomcev, je predvsem čas zase - kako izvirno, kajne - med drugim tudi čas za branje. vseeno mi kdaj uspe prebrati kak članek, kolumno. prebrati knjigo je v tem času že huda osebna zmaga.

no, beremo vseeno veliko. dejansko zelo veliko. tako zelo, da vida že sama improvizirano bere različno literaturo. s poudarki in vsebinskimi preobrati. dora je pa dobesedno knjigožerka. dotične knjige si jo bodo zapomnile za večno.

če imate čas in če radi berete provokativne kolumne - pa ni nujno, da se z njimi strinjate - vam pa priporočam tole

miha mazzini. slovenski (med drugim) pisatelj, priznan tudi na tujem. je neposreden, oster in zelo berljiv. na siolu ga berem kar redno. njegovo pisanje sem šerala že na starem blogu. tale zgornja o šeriatskem me je nasmejala do solz. vsaj v prvem delu. sporočilo drugega oz celotne objave mi pa tudi ni tako neznano.

odlomek:

"Čakajte malo," mi ni šlo v račun, "Al Kaida je leta 1998 razstrelila ameriško ambasado v Nairobiju, leta 2001 stolpnici v New Yorku, leta 2014 pa pobarvala postajališče mestnega prometa na Javorniku?"
"Ti se kar zafrkavaj," so rekli, "delajo se dobre, ker bodo volitve in bi radi prevzeli oblast. Takoj, ko Pašić postane župan, zavlada na Jesenicah šeriatsko pravo in na trgu pred gledališčem boš videl vse, kar lahko zdaj gledaš po televiziji iz onih držav."
Na obrazu se mi je videlo, kako dvomim. Na tistem pustem trgu so poskušali že vse mogoče, a se ni nič prijelo, še trgovske prireditve, kot so sejmi, ne. Dvomim, da bi razcvet prinesle vzgojno-zabavne prireditve, kot so bičanja in kamenjanja. 


ja, tistemu trgu je res usojeno biti parkirišče. pa še to samo izven hude vročine. sloveniji se pa kmalu morajo obetati boljši časi, pišuka.


menda se mora odviti en tak cikel propadanja,
da potem zraste nekaj novega
OB photo

sreda, 8. april 2015

presenečenj pa kar ni konec..

hjam. didi in dorči imata nov krog vročine. didi ga je zaključila predvčerajšnjim, dorči pa trenutno fajta viruse. energična kot je, jih fajta dobro oz zelo dobro.

posledično mora iti na zrak vsaj didi. in greva popoldne, ko pridejo domov oče, da prevzamejo krmilo našega gospodinjstva. včeraj sva tako doživeli (vsaj jaz) konkretno in včeraj opisano motnjo na peči.

danes sva šli do slapu savica. pot ima, tako kot včerajšnja na peč, takisto odlično zavetje pred severnikom. ko prestopiva tistih 536, 574 ali 528 stopnic - nekdanja vodniška kariera, točne številke se žal ne spomnim - pa zagledava TOLE:
 
moja motorola

slapu ni bilo! razen tistega majhnega, stranskega curka. 

uf. 

tja gor sem gnala ogromno avtobusov. res ogromno. pa se česa takšnega ne spomnim. v hudi poletni suši voda je padala tja dol. droban slapek, a je bil. 

tole danes pa res, svašta

potem začnem razmišljat. kako? saj se sneg pri +10 ja topi. nič jasno. kje je voda? razmišljam... nič pametnega mi ne kapne. z mojim znanjem o visokogorskem krasu pridem edinole do zaključka, da voda teče nekam drugam. vsaj začasno...  tisti, ki se smejete, to se dogaja. recimo že pri nas na krasu - enkrat v jadransko, drugič v črnomorsko povodje, dejansko pa tam zavisi od količine vode oz letnega časa.... a kam zdaj tale triglavska reka teče? do retinence res ne more priti, saj je že lep čas zelo toplo. vetru navkljub obstaja ogromno zatišnih leg, kamor sonce krepko žge. skratka, nič jasno. 

greva nazaj. vida vsa navdušena štepa stopnice. nekega razočaranja z njene strani ni. itak je bil oni mali - njej še vedno velik - slapek. torej je mami vendarle imela prav, ko je filozofirala o ogromnem slapu, ki prši vse naokrog... 

meni pa še vedno ni jasno...

in glej, navzgor kot gams pripiči jaka ž. domačin iz ukanca. logično mu takoj zastavim vprašanje - zakaj? kako?

njegov odgovor: ja, zanimivo, vem ja. nekje dvakrat letno se to zgodi, za dva tedna. 

odvrnem: res zanimivo. dejansko izjemno. še nikoli videla...

bohinjski misterij? ob priliki moram povprašati spoštovanega kolega, dr. jurija kunaverja. poosebljena geomorfologija oz zelo srčen geomorfolog, s poudarkom na krasoslovju. sin pavelna kunaverja, sivega volka.

a kmalu gremo ponovno štet stopnice. do takrat upam, bo slap spet zagnan oz prižgan:



prižgan nekako takole
OB photo






dodatek k 300 medvedom

tole je v ZDA stalnica. v državah kalifornija, kolorado, utah, arizona, nevada zagotovo... obcestni znak, postavljen lahko kjerkoli:
podeželje,
avtocesta,
narodni parki,

anywhere.


in veste kaj, smeti res NI.

v naši državi bi pa verjetno takoj organizirali demonstracije, vložili tožbe, zahtevali presoje proti tako visokim kaznim...

v osnovi me smeti ne razkurijo tako zelo. ampak tole včeraj je pa izbilo sodu dno. višek.

...jail time....

torek, 7. april 2015

tristo kosmatih medvedov bi mu sprašilo hlače..

ali

mtmdmbtmtmdmbtmtmdmbtmtmdmbt!!!!

ko že dostikrat pišem o tem, kako je bohinj oh in sploh in krasen za sprehajat in pohajat in planinarit, bom danes še eno o manj prijetni plati turističnih krajev oz krajev, ki jih obiskujejo turisti in turisti nekulturni packi.

moja motorola

res smo veliko zunaj. praskamo po kamenčkih, vonjamo trobentice, lovimo veter, nabiramo sončne žarke. in kar solidno planinarimo. vido redno ženemo na (blažje) vzpetinice oz je niti ni treba gnati - tovrstni izzivi so ji v veselje. takisto boštjanu in meni, menda bodo tudi dori.

 moja motorola


moja motorola

danes sva šli na peč. idealna po dolžini oz času hoje, relativni nadmorski višini, strukturi poti, razgledih in idealna za dni, kadar brije severnik.

brcajoč listje in kamenčke, gledajoč jezero in triglav, cukajoč smreke in bukve ter iščoč markacije in znanilke pomladi prideva na vrh. na res čudovito razgledno točko, eno najbolj znanih v bohinju. še preden sedeva na cilj ture, na razgledno klopco, pred to-isto klopco - kak seženj proč - zagledava TOLE:

moja motorola

včasih umetniška instalacija potrebuje dobro kuliso, v tem primeru ima čudovito:

moja motorola

vidin komentar: ane mami, to pa ni lepo. smeti mečemo v koš, ane?

ja, gospod pacek turist, smeti mečemo v koš! če ga ni zraven, jih pa odnesite do najbližjega. 

nepojmljivo. prepričana sem, da tole ni delo domačina. tisti domačini, ki hodimo tja gor, tega ne delamo. tisti domačini, ki pa to že slučajno delajo, se jim pa do tja gor (to delat) ne da. zagotovo. 

sklepam pa, da alfa pacek ni lastnik vsega šmorna..on je začel. sledil mu je naslednji šibkež, potem še eden...in tako naprej. če bi jih imenovala čreda, bi žalila čredo (kogarkoli že).

ne razumem te komodnosti, da ne rečem komodnega primitivizma. v breg nosimo marsikaj, z brega je pa toliko težje.

 

to me je spomnilo na ogorčen članek urednice - tudi lastnice psa - naših lokalnih novic o brezbrižnih lastnikih psov in padanju krone s čela v primeru pobiranja iztrebkov njihovih ljubljenčkov. najdete ga v zadnjih bohinjskih novicah. vrhunski prispevek, ki zadane žebljico na glavico. če bi bila jaz med temi lastniki, bi me bilo pošteno sram.

ena domača, za dobro voljo

v stari fužini mi je všeč. relativno mirno, veliko zelene barve, možnosti za aktivnosti, pa povečini prijazni ljudje.

v bohinju 
OB photo

po službeni dolžnosti sem nekega dne spoznala tudi našega predsednika ks, g. pavla zalokarja. super predsednik, za staro fužino mu je res mar. dostikrat imava tudi izvenslužbene debate, zadnjič me je ena nasmejala do solz.

dejstvo je, da domačini, ki živijo blizu gora, običajno ne zahajajo v gore iz užitka. predvsem starejši ne. izguba časa... zelo razumljivo, če upoštevate, da jim je gozd in gorski svet dajal (nekaterim še daje) trdo pridelan kruh. med takšen, trd kruh, sodi tudi delo na planinah.

mmm, kakšno pudingasto mleko bo tole... 
OB photo

ne bom pametovala o planšarjih in majericah, rajši eno zabavno. povedal jo je pavel.

ena dve tji hiške, bi rekla didi 
OB photo

že 47 let me ni bilo v planini (pavel je v zlatih 50., op. a.). kot mulcu so se mi planine zagravžale. običajno smo bili otroci gor med samimi starejšimi ženskami. grozno! seveda so se tudi skregale med sabo! nekega dne so se vse napičile proti kuharjevemu micku. bil je tako hud, da je naslednji dan ločeno gnal na pašo. takrat je bil običaj, da so majerice zjutraj, za srečno vrnitev živine, ob poti na pašo molile zdravo marijo. ene so molile naprej, druge odgovarjale.


na planincah luštno biti 
OB photo

no, in mick je šel sam. s prijateljem naju je zanimalo, kako bo sedaj molil, kdo bo odgovarjal ipd. šla sva za njo, ga dohitela in se skrila nekam ob pot. in je molil: zdrava marija milosti polna... ko je prišel do svete marije, se ni ustavil, samo spremenil ton govora na moško višino in nadaljeval.

:)))

fanta sta pa vseeno morala skregano situacijo še malo podžgati. metala sta ji kamenčke. eden jo je seveda zadel.

sveta marija, mati božja !!?$$%%&&#!! prosi za nas...   

tako grdih kletvic pa res ne morem zabeležit v družinski blog.

:)))

ja, v planin' je bilo simpatičnih situacij. tako je bilo trdo delo vsaj malo mehkejše... 

do te debate smo s pavelnom prišli zavoljo fantastičnih fotografij, ki so jih v bohinjskih/fužnarskih planinah v 70' in 80' posneli lubadarji. več o fotografijah nekoč kmalu. načrtovano je, da bodo krasno cukrast del nastajajočega TNP centra v stari fužini. na njih je seveda tudi (žal že pokojna) kuharjeva micka.

sobota, 4. april 2015

laudate omnes gentes

tale objava je popolnoma spontana. mojstrovine so izbrane po trenutnem navdihu, izvedbe najdene naključno po googlu. zato se globoko opravičujem, če sem kakšno zimzeleno (velikonočno) klasiko pozabila.

za današnji praznik. slušalke na glavo, otroke za dve uri na off, pa uživat...

pri nadzemskih dogajanjih..

naneslo je v zgodovini tako, da so prenekateri izmed največjih skladateljev svetovnega formata svoj navdih našli v veri (mogoče tudi v Cerkvi, a bolj verjetno v veri). ludwig van beethoven. fantastično delo missa solemnis v D duru, še posebej del agnus dei, je v prvem delu srce-parajoč, a v drugem delu pride do izraza velikonočna radost. priporočam v poslušanje. je skladba, ki ti nehote odstira globine in višine vzporednih svetov velike noči.

za razliko od r'n'r in bolj hard razpoloženega beethovna je božji ljubljenec - amadeus, wolfgang mozart svoj optimizem vrhunsko prelival v note. v tej aleluji, iz exultate jubilate sicer mogočnosti velike noči ni tako šolsko slediti, je pa ta skladba čisti presežek veselja do življenja. sploh ob izvedbi sopranistke arleen auger. tako lahkotno. kot da vsak lahko odpoje takšne lestvice... z nasmeškom. mozart bi jo oboževal, muzo nadarjeno.

ni bil pa WAM zgolj žurer. kje pa. ave verum je svetovno znana. podobno mesto zaseda laudate dominum iz vesperae solennes de confessore. božansko. takšna glasba je verjetno stalnica nekje tam za tunelom...

..dotik božanskega..

v debati o velikih imenih in veri ne moreš mimo johanna sebastiana bacha. izredno plodovit v glasbenem in zasebnem, družinskem smislu. za tiste, ki ne marate vokalov - med njegovimi špica komadi je po mojem mnenju bachov koncert za čembalo v d molu. simbolizira teptanje vsega tistega, kar leži in lebdi v in nad solzno dolino našega (občasnega) brezupa. ko že misliš, da je konec, pride še ena in še ena in še poslednja opojna zmaga optimizma nad veseljem, veselja nad radostjo, radosti nad slavjem, slavja nad optimizmom,... krasna doza dobre volje. kdo ve, mogoče spisan za družinsko velikonočno slavje.

globine pa poznajo tudi britanci. npr. henry purcell, hear my prayer, oh lord. stoletja stara. spominja me na blagodejno zelene angleške pejsaže. s sapico. je sicer bolj postna, a vseeeno tako...sluhu prijetna.. 

slovenci se vedno hvalimo, da je naš. čeprav vprašanje, koliko slovenstva je takratni še ne nacionalni svet prenesel. je bil pa njegov duh svetovljanski. jakob petelin gallus. njegovi moteti sodijo v gotsko cerkev. recimo kranjsko, radovljiško, relativno najbližji.... tudi tale motet alleluia, cantate domino je primerna za veliko noč.

tako kot se slovenci z gallusom, bi se zemljani v univerzumu verjetno s še enim petelinom, händlom. in njegovo alelujo. glasbeno utelešenje velike noči. najbolj slaven del oratorija mesija. ampak, zelo poslušljiv je celoten mesija. napisan na kožo ravno vstajenjskemu dnevu.

.premika gore

za tovrstno glasbo je resnično potreben navdih, prihajajoč od nekod zunaj zemeljskih razsežnosti, mar ne?

pa obilo emocionalnega užitka ob poslušanju...

četrtek, 2. april 2015

gospa znanost logopedije

je prišla k nam nekje decembra. nismo je bili ravno veseli. ampak, ker smo vljudni, smo jo prijazno sprejeli. prišla je, ker je vidin jeziček nekam predolg. in zato relativno neokreten oz flegmatičen. verjetno posledica decembra 2011, janurja 2012, pa še februarja 2012...

generalni gospodje medicinci so po večini le še zgodovina - z izjemo gospe razvojne. gospa logopedija pa že sodi v razred luksuznih, ne eksistenčnih življenjskih znanj. in ker živimo v luksuzni državi, je za nas seveda eksistenčnega pomena. zato jo obravnavamo nadvse resno. 


običajno vprašanje staršev, ki imajo izkušnjo z logopedijo, izgleda takole: kateri glas vas pa matra?

črke pišemo, glasove izgovarjamo. 

nas so ob začetku terapij matrali: l, n, d, t. do klasičnih c, s, z, č, š, ž, r še pridemo, baje.

11 glasov. 

uf. 

gospa logopedinja je bila na prvem obisku jako spodbudna: ja, velike težave bodo, težka bo, trajalo bo...

ne vem, če je to ravno strokovno podprt pristop.

no, po tretjem obisku nam je rekla, da nas pošilja na daljšo pavzo. ki še traja. naj delamo sami. in ko jeziček dokončno ukrotimo, naj pridemo nazaj. zaradi birokratskih zapletov med ZZZS in mojo porodniško je usoden obisk opravil mož. lahko verjamete, da sem bila kar paf. pojamrala sem ji svoje strahove na samostojni poti, a ona vztraja pri svojem.

kmalu ji bo tudi vida povedala svoje. l-je, n-je ipd-je.


res smo začeli trenirati sami. kranjsko mojstrico smo odpisali...smo v pričakovanju obiskov zasebnice, saj se midva res ne počutiva dovolj kompetentna sama usmerjati logopedsko pot naše bjuti.. a bomo v kranj še šli. se dokazat in morda tudi malo spihat.

in osvojili l. trenutno se trudimo z n-jem. po moji laični presoji gre stopnja težavnosti takole: od lahkega l-ja, proti težavnemu t-ju. poskusite. v zaporedju l, n, d, t je jezik pri vsakem vedno bolj našpičen in vedno bolj sili med zobe.  daleč najbolj težavne so kombinacije zgoraj naštetih črk: ld, lt, lc, ls,...

in kako zgleda trening? tisti, ki imate logopedijo doma, veste. za ostale - je kar pestro. dober trening za mozganje otroških možganov in brzdanje starševskih živcev ob izmikajočih se - noooooočeeeem veeeeč....

zdaj lomastimo,
potem bomo plavali,
mogoče celo plezali,
nazadnje grizli,
a do sonca pridemo....

počutim se kot novodobni coach. po vsakem uspeh(c)u z vido vzklikamo: uspelo mi bo! ko nam bo, bomo močnejši. saj je trening včasih res pasji: za trenerja in treniranca....

nekoč bo govorila kot tv moderatorka. v to smo prepričani. saj ji bo seveda uspelo.