petek, 29. junij 2012

zlata poroka

mojih staršev je bil najlepši dogodek meseca junija.

junija 1962
  
bilo nas je veliko.

verjamem, da sta uživala.

junija 2012
  
tule pa moj kratek povzetek njunih prvih petdeset let:

Ne poznam veliko bodočih ženinov, ki bi se za bodočo nevesto našvicali tako zelo, kot se je Kozjekov Janez, po domače Poštarjev, za Brenčičevo Maričko, lepotico iz fare sv. Martina pri Kranju. S kolesom, tistim danes popolnoma za v muzej starim Puchom iz Podbrezij, po luknjasti cesti do Kranjske Gore, po makadamu čez ravno tako, če ne še bolj kot danes, strm Vršič do Bovca, Kobarida, Nove Gorice, čez Kras vse do Istre in naprej do Pule. Tam se je, prelestna turistka, sprehajala po obali Jadrana. K sreči je znala slovensko, in še za večjo srečo je bila iz dve uri hoda ali pa 20 minut z avtobusom od Podbrezij oddaljenega Kranja. Če temu ne bi bilo tako, bi takratni oče Kozjek, s super vitko izklesano postavo, verjetno slovel kot Slovenec na francoskem touru, saj bi ga vsakotedensko kolesarjenje do Pule utrdilo, kot reče mladina, v nulo.

In jo je pripeljal v Podbrezje. Po spletu okoliščin k tašči, v veliko in polno hišo, kjer se je še isto leto slišal neutolažljivi jok prvorojenke Marjance. Čez dobri dve leti pa še zadovoljno žlubodranje bolj zadovoljnega bratca Jankota. Marjanco je baje rado zeblo, zato je bilo potrebno zgraditi novo hišo. K sreči ne daleč. Na lepi, z dobrimi sosedi obdanimi parceli, kjer danes stoji hiša s tablico Podbrezje 87. Ta naslov pozna že skoraj 9 vnukov, skoraj zato, ker ga Vida ponavlja večinoma v sanjah, ostali fantje in dekleta pa redno na dopustih – bodisi s starši, ali pa že s spremljevalkami – ko mami in atu z razglednicami pošiljajo pozdrave z oddaljenih krajev – morskih, gorskih ali svetovljanskih.

Janez in Marija pa sta, po vseh peripetijah na Kornatih, v Ptujskih toplicah, v Novigradu, v Savudriji, pa v hribih, teh izletov je bilo nešteto, v teh letih najrajši doma. Na vrtu, na kavču, v kuhinji, v delavnici. Verjetno tudi zato, ker je ata Janez v mlajših letih z oktetom obhodil nemalo Evrope, verjetno pa tudi zato, ker so časi, ko sta se po cestah vozila večinoma sama ali pa v vsaj bolj umirjenem ritmu, večinoma minili. Oba sta mnenja, da ljubo doma, kdor ga ima. Podbrezje 87 so bile večinoma fleten kraj za preživljanje otroštva. Oče Janez je z mojo malenkostjo redno treniral ritem v dnevni sobi. In to na poseben način. Ob glasbi udarnih koračnic pihalnih godb. Naših in tujih. Mama Marička je v kuhinji pripravljala dobrote, ki te na detinsko dobo spomnijo še danes. Bilo je v Podbrezjah, ob popravljanju našega fička, ko je sin Janez očetu Janezu povedal, da bo dobil vnuka. Bilo je v Podbrezjah, kjer sta mama Marička in najstarejša Marjana radi štrikali, moja malenkost pa je, predvsem zaradi firbčnosti, pletilke večinoma lovila in jih skušala ujeti v nek svoj vzorec pletenja.

Leta 1989 se je Janko poročil v Domžale. Kljub poslovilnim solzicam naše mame je bil to srečen dogodek, ki je v Podbrezje ponovno pripeljal otroke! Redno so hodili na počitnice. Zimske in poletne. V naši hiši jih je spalo tudi po pet. Z atom Janezom so redno kobacali po dnevni sobi, teta Majda jih je vodila večinoma v gozd in do Bistrice, v kuhinji pa so se na police ponovno naselili čokolino, evrokrem in litri litri mleka. Potem je odšla Marjana. Nekoliko bližje, v Moste, in kulinarično znanje odlične Kozjekove kuhinje je ponesla tja pod Stol. Dušan in Ema temu verjetno lahko pritrdita.

Večini srečnih trenutkov, požegnanih z božjim blagoslovom zdravja, blagostanja in veselja, se je pa vendarle pridružilo nekaj žalostnih in strašnih. Najbolj žalosten za očeta, vsaj v predstavi mojih otroških oči je bil, ko je mami rekla – oreh na vrtu mora iti pod žago!! A vseeno, veselje žene, ko je sonce cel dan sijalo na njene ljube gredice, je bila presladka nagrada.

Zaradi urejene medsebojne harmonije, ljubezni in spoštovanja, sta ob vzgojnih ukrepih vedno delovala usklajeno. Tudi zato smo mi trije zrasli v recimo da normalne, socialno ustrezne in družbeno dobro sprejete državljane. Zato smo jima neizmerno hvaležni. Skupaj z vsemi navzočimi vama želimo še veliko skupnih let, naj jih bo vsaj še polovico toliko kot do zdaj, sivih las pa bo verjetno malo manj, saj nadobudne in živahne otročadi doma ni več. Z veseljem pa se vračamo domov, včasih klicarimo domov tudi po večkrat na dan, vzgojne prijeme, doživete v Podbrezjah 87, pa z veliko natančnostjo prenašamo na vajine vnuke in vnučke. Še na mnoga skupna leta!!

prav 0 naveličana eden drugega
  

sreda, 20. junij 2012

naša nova družinska prijateljica


je prispela včeraj, na doživljenjski delovni dopust.
danes, po nočnem počitku, se je obnesla odlično.

blaž in petra, hvala za priporočilo.

priporočamo naprej.

medtem, ko rumba dela, vi lahko

ležite v senci in pustite, da vaš enoletnik leze na/z/po/čez vas
gledate tv/štedilnik/gredice/rumbo
zaklenete vrata in greste v širni svet
ali pa celo
spite.

in ne samo, da dela. po končanem delu se parkira v svojo posteljo in zaspi tudi ona.

ponedeljek, 18. junij 2012

teden v bobath centru





kakšen center?



bobath 1
   OBphoto

v tujini bi rekli bobath center, po mojem mnenju je bil odličen približek, zaradi lokacije idealen, po učinku fantastičen. predvsem pa po takšni ceni, da si ga lahko privoščiš. v angliji si ga ne bi mogli.

v takšnem centru smo, po spletu okoliščin, preživeli pretekli teden.

na obali jadrana, v pineti, v družbi
zdravnice dr. veličković, ki je več kot zdravnica,
2 fizio- in 2 delovnih terapevtk,
11 nadobudnih dojenčkov - malčkov (8-24 mesecev)
njihovih staršev,
sorojencev
in profesorice športne vzgoje.

bilo je O D L I Č N O.

 
delovna je vidi kar všeč, saj rada dela!
   OBphoto

vida je imela dve terapiji na dan,
pa vsaj eno kopel v morju
neomejeno spanja - kadar ni bilo fizkulture na sporedu - pod mmmm omamno dišečimi pinijami
in
vsako pozno popoldne še skupne družbene aktivnosti.



mladina - vsaj naša - je spala tako, kot doma nikoli. čez dan, kadar se je le dalo, ponoči pa od 8 - 8. potem pa auf in spet k marceli.

morje, telovadba, veter, sonce, drugačen zrak so naredili svoje.

mi2, poleg časti, da sva našo princezinjo spremljala povsod, pa še šolo za starše z odličnimi predavatelji.


fizio je druga muska
   OBphoto

v glavi mi še danes najbolj odmeva tale stavek:

dojenčkovo gibanje, njegov motorični razvoj, nam je okno v njegove možgane. kako resnično!!

in neverjetno je, kaj vse slovenska razvojna ortopedija naredi! predvsem - na srečo ali pa žalost - zgolj gorenjska.

bobath 2
   OBphoto

primer:
v UK, v Skandinaviji in še marsikje v razvitem svetu cerebralce na pregled k razvojnemu ortopedu pošljejo pri 24 - 36 mesecih. pri nas pa takoj, ko je motnja odkrita. in kasnejše razlike v stopnji motoričnih sposobnosti so očitne.

naša baba večjih težav k sreči nima, vseeno pa prisegam na par osnovnih pravil pri ravnanju s čmrlji njene starosti. za dober uvod članek vidine nevrofizioterapevtke, darje nagode.

pa smo si spet odprli vrata v novo vesolje...



nedelja, 3. junij 2012

ob letu osorej, vse najboljše vida

v času med janezom fržovarjem in jakobom so dnevi dolgi z namenom.

kljub mrdavemu vremenu smo veliko zunaj. in zunaj se dogaja.

vidola

naš (sladki) enoletni punč z veseljem ribari med travo.
išče zaplate prsti, ki se med prstki skorajda topi.
brska za regratom, krmari med marjeticami.
gleda za metuljčki, poka face na gugalnici.
cmoka z marelicami,
kot nalašč jih melje s tisto travico, listkom, cvetkom.

gleda za kravjimi zvonci,
mežika v oblake,
z očmi požira mostnico,
zmedeno gleda ko švigneta mimo šoja in kos.
po laježu išče sosedino psičko luno,
pa sosedinega mijavkeža harryja..

uživa pod tušem,
obožuje povštre, lonce, ostale ovire na poti.
brblja ko srečuje sanje,
ko se zbudi, pa ni šans, da še kdo miži...

koliko dela za enoletnico!

vsak dan sočimo korenje jabolko za male
s kumaro zelenjavo ostalo za velike 

mati poleg časa z mojima melje sveže in kuha sladke sokove,

melisa sladkor bezeg limona citronka
kmalu mogoče še lipa?

oče poleg časa z njegovima v malo frej momentih preganja vodo in kreira sanjske kompozicije.

vidin "favourite reality show"

še dobro, da je približna noč dolga vsaj 6 ur oz tam nekje...

...pa da navsezgodaj v vintgarju šumi le vodavodavoda...

poletje je, navzlic kislemu vremenu, zakon!