7J

po jezeru bliz 3glava alga plava ... 
OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/  

ljudje imamo klasično navado - govoriti o vremenu. bila sem še piko, ko sem si zapomnila tole dejstvo: zgolj o vremenu ljudje govorijo takrat, ko vse drugo v državi štima. zdaj. če to drži, ne vem, je pa gotovo, da sem si takratno (katerokoli že) državo predstavljala kot idealno, v kateri vse štima, saj so, sploh vsi okoli mene, veliko govorili o vremenu.


letošnja jesen je indijanska, letošnja jesen je mrzla, pa kako je potem spet vroča, vse to slišiš kolinaokoli. je pa tudi lepa. tako kot vsaka jesen. in preživljati jo čimveč zunaj - to je dar. ni važno kako. lahko na sprehodu, lahko na vrtu, lahko pripravljaš drva, najlepše je pa itak na dolgih terenih, pohodih, sploh na takšnih jesenskih klasikah, kot je na primer dolina 7J.


"ta praw gorenc" izkoristi tudi čas. v nedeljo je bila za to idealna priložnost. navado imam, da vsaj teden po menjavi ure (spomladi in jeseni) kompliciram in stalno razmišljam o tem in onem času. o tej uri danes in o isti uri, če le-ta še ni premaknjena. nekatere sicer rahlo živciram, vendar sem mnenja, da telo rabi čas, da se prilagodi. da ni sedem, ampak dejansko šele šest. 


v nedeljo smo tako imeli 25 ur. super. navsezgodaj, po novem času ob polsedmih (če je to navsezgodaj) sva zašibala čez komarčo in nekje okoli osme gledala skorajda izginulo črno jezero. nekje po deveti (po stari uri malo čez deseto) sva pa že gledala tole

zrcalo? ogledalo?  
OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/  

peto in šesto triglavsko jezero. trenutno medijsko zelo popularno, težave so znane skorajda vsem. neurejene odpadne vode zelo popularne koče in nezavedajoč se posledic vložene ribe v občutljiv ekosistemček. načini, kako priti do ugodne rešitve so tudi znani, zagotovo bodo realizirani.

je pa problem širši. v mišljenju in skorajda problemu številka ena današnjih ljudi. kaj jesti, s čim se mazati, kaj uporabljati, da bomo živeli 10000001 leto. 
dolina je nenadzorljiva, dejansko. 

žal takšne drastične skrbi pred 1001 bakterijo zalezujejo (že tako težke nahrbtnike) tudi v hribe..


mislim, da se ima v hribih vsak posameznik pravico vznemirjati in tudi recimo ukrepati (zanemarjoč sogovornikovo svobodo (a ti to meni!?!?!), upoštevajoč nedotakljivost gorskega sveta), ko vidi ali doživi

• v kakršnemkoli stanju razpoložljivo milo v kopalnici ali na weceju planinske koče
  
• soplaninko, ki se pred kočo (milo rečeno) umiva s palmolive, dove ali kakršnimkoli drugim podobnim zvarkom
• prepotenega turista, ki se spravlja ohladit v (še tako majhno) čisto jezero, ki je njega čakalo cca 10000 let
• "danes vam nudimo"  z več kot petimi jedmi
• turistično pranje perila, majic etc v (katerikoli) vodi gorskega sveta 
• sušenje rjuh in podobnih velikih kosov pred planinsko kočo
  

današnja komodnost lahko ostane doma :P današnji komodniki takisto. zato se doma počutje imenuje d-o-m-a-č-e.


planinski dom je takšno ime dobil zaradi drugih razlogov. 

na lepi komni na lep jesenski dan 
OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/  

vse z namenom, da ne bo zaradi sodobne komodnosti narodni park čez 101 leto zgolj bled spomin. 

in da bodo jeseni še dolgo macesnove, sončeve, zlato lepe.

krn - črn - monte nero

z vrha črna :P proti vzhodu, OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/  

joža je zadnjič zanimivo povedal. zakaj da italijani krnu pravijo monte nero. to mi res ni bilo nikoli jasno. odkod? enostavna razlaga. c je pri njih fonetično k, torej je k pisno c, torej je krn v bistvu nekje blizu črn. zato monte nero.

poitalijančevanje je bilo brezmejno...

krn je kar daleč, tako od podbrezij kot (pešadija iznad savice je ista, odštej zgolj vožnjo) iz bohinja. enkrat, pri šestnajstih, me je nanj peljala sestra, za dva dni. edino kar se resnično dobro spominjam, je bilo ogromno železja iz prve svetovne in tarokiranje z nekimi korošci, po večerji. pa dolgadolgadolga pot. 

tokrat sva ubrala drugo pot, in sicer kuhinja - jezero v lužnici - batognica - vrh - pa nazaj v avto. fantastičen dan :)

daleč od civilizacije jezero v dolini lužnice...

z zelenimi algami? 

žal... 

padska nižina je pač velika civilizacija..

OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/   

jezero ima blazno zanimivo lokacijo. skorajda na robu doline, tik nad pečino, pa vendarle še vedno "plava". relativno majhno, mogoče 20 m premera, pa da se mimoidoči ne "mečejo" vanj, je ravno prav daleč od poti.

v dolini lužnice je bilo najbolj hladno. kljub soncu je bil v senci minus. po južnih planinah, nekje na 1000-1200 m (beri kuhinja, kašina in leskovica) je bilo kar relativno toplo. vzpon proti lužnici je bil nekako topel, na čase zelo topel. rdeči rob je dal vedeti, da zdaj smo pa že visoko. zanimiva geološka posebnost v krnski verigi, že po imenu sodeč nima takšne sive apnenčaste barve, pa tudi nekam nezašiljen izgleda, bolj tak, robat :)

sledila je dolina z maloprej opisanim jezercem.

nato pa sončni greben. vse nekje pod nama...planine, poleg kuhinje, kašine in leskovice še slapnik in zaslap .

 vrh nad peski, OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/   

skok na batognico, nekam malo ostankov soške fronte...ej ljudje, pa kaj vam bo ta železje doma? ostale so zgolj kakšne (mogoče) bombe, razstrelivna sredstva vsekakor, žal nisem vojaško izobražena (itak da so te ostale, kdo jih bo pa nosil za vratom) in pa neka mega velika konstrukcija, del žičnice, domnevam. 

žal mnogomnogo manj kot pri mojih 16. če me spomin ne vara...

vrh sva imela zase. razgled in igra oblakov vsepovsod. od savudrije do visokih tur, od dolomitov do karavank. 

brezmejno nebo, brezmejno lepo, brezmejno se je zapisalo v spomin...

in pred nama se je iskril, razlegal, bohotil, ostril, pa mamljivo vabil, bohinjski greben. kot na dlani od bogatina do črne prsti.

še letos?

mogoče. kot pravi ob, nanj se odpravljava že leta (10, 20, 30,...)

bil je lep dan, idealen za napolnit baterije, pobožat primorske krav'ce, zbistrit glavo, zbudit telo.  

kozoprsk

mljask, miklavž že peče, 

OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/    

je staro ime za oktober. sega celo do 16 stoletja.

na srečo se tovrstni ljubezenski pojavi še dandanes dogajajo v gorskem svetu. ker pa je ljubezen slepa, običajno tudi gluha, je to idealni čas za štetje tovrstne divjadi. 

je pa tudi idealni čas za pohajanje po gorah. omenila sem, nekje julija, da zaradi izogiba morju in priličnemu praznovanju rojstnega dne običajno za dan, dva, pobegneva v hribe, na kriške. oktobra pride ta destinacija ponovno na vrsto. da malo obiščemo tuja gorstva (pravi aleš) čeprav ta bi lahko označila kot mejna :), greva midva na primorski konec, oz recimo vsaj izven bohinjsko-pokljuškega.

v četrtek zvečer sva (v snegu, kako lepo) čakala zahod na slemenu. eden od naju je zavoljo mraza izvajal dihalne vaje, drugemu je bilo zaradi mase celotne opreme in konstantnega dogajanja že tako ali tako toplo.

mraz naju je gnal gorskoz, do jezerc sva potrebovala dobre 1/2 ure. do zahoda je bila še slaba ura, tako da je bilo prilik za iskanje idealne pozicije navidezno dovolj.

vendar....

ko se je začelo dogajati, je zmanjkalo (dejansko) časa. vžgala se je škrlatica. pa pojenjala. pa zagorel je raz v dolkovi špici, pa preminil. pa ponovno škrlatica. rdeči plameni so oplazili zatilje prisojnika. pa spet škrlatica, tokrat zlato rumeno. pa potem se je odpulilo jalovcu. zaradi vse lepote je potemnel, okrog njega pa se je razlezel roza-oranžen-rdeč puding. vsepovsod. sonce se je smejalo nekje izza ponc, božalo kotovo sedlo, barve so se pa kar spreminjale. pa spet škrlatica. pa potem šite, pa travnik, pa spet jalovec. pa nazaj na škrlatico. pa nek xyznj raz, verjetno ultra težka smer, v travniku. pa nazaj nad jalovec. pa škrlatica v poslednjih četrtkovih dnevnih vzdihljajih, pa nad kotovim sedlom...

skratka, noro. 

ob je skakal, postavljal stativ, pa menjal objektive, gledal na vse strani in miril mene, ker sem iz sebe nonstop spravljala samo: lej, pa tam, poglej, pa tukaj, ooooooooo, pa spet tam, ja pa zdej kle,....

kako lepo....

 

tihi večer, OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/   

tale, skupinska, ta je bila posneta v preddogajanju, ko je bila v centru pozornosti zgolj kraljica škrlatica,... ko smo bili še nekako "ql".

proti vršiču sva šla nekje pred polsedmo. hvala snegu, hvala soncu, hvala oblakom, hvala hribom, hvala Tebi tam zgoraj, za tako super večer...

naslednji dan, odločitev je padla zvečer za mizo, sva na doooolgo pohajkovala po krnu in njegovih planinah....

something completely different...

tole tukaj spodaj priporočam in nudim v branje. 

resnično, žal črno, o nekem narodu.


o svetlani makarovič pa mogoče kdaj drugič, če vredno :P

auditorium de tenerife, 
santa cruz de tenerife, kanarski

OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/  

na največji bohinjski sir/najbolj razgleden bohinjski balkon

>200 udarcev/min, OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/  

sva zlezla včeraj.

vremenarjem te dni ni bilo lahko...konstantne motnje v ozračju, ki so badbadbad napoved spremenile v popolnoma sprejemljivo (beri: (pre)vročo) in za piko na i še nedeljska dezinformacija...nič jim ne zavidam.


imajo pa takšni dnevi v gorah svojo svetlo stran - sodelavec joža se je takoj strinjal - ni (ama) nobene gneče.


v stari fužini 212 (pri fizin 212) so (prav nič nedeljsko, vendar v dani situaciji razumljivo) včeraj ob cca 1000 zaključili montažno-kopalna dela na kanalizaciji, posledica oz. končni rezultat tega dejanja je radovedila tudi sonce. 


prikuka iznad megle in kakopakne - gojzarje na noge in z rdečo strelo se odpeljeva direktno proti vogarju. 


avto sva pustila na parkirišču nad woktom*, pa šibnila proti prvotnemu cilju. planini viševnik.

ples na bohinjskih planinah, 
OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/  

kako lepo je bilo...


bukve so se barvale, stoletne smreke - prepolne lišajev na gosto zgrajenih vejah, sem pa tja še kakšen svečnik (svilničasti svišč, za tiste, ki radi lomite jezike), rumene ter od sonca, mraza in starosti trde trave,...


in pa tudi macesne, že namočene v tisto nežno, oranžno, kmalu ognjeno barvo, te kar gledaš, gledaš, gledaš, ...

planina viševnik, OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/  

verjetno ni treba omenjati, da je planina viševnik "cukr". razgledna, lesena, pa tudi ena od tistih, ki so bile tam že od vsega začetka stvarstva. 


z viševnika so lahko opazovali mlade majerice na krstenici, pa če se je dim vil, nekje v lazu, so šli sempatja še oni primaknit svoj krompir, ob hudi vidljivosti in sokoljih očeh vidiš malodane aljažev stolp,..

pa tam smo bili, pa tam, pa tam tudi, ja točno, tam,...

OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/  

(danes) vse to le urico hoda s parkirišča. čudeč se atakohitrosmoprišli.. se po vlažnih, spolzkih skalah obrneva še na pršivec.



in nedelja v bohinju ne bi bila nedelja v tnpju, če ne bi naletela na joža miheliča, najbolj znanega bohinjskega tnpjevca oz najbolj znanega tnpjevskega bohinjca. trenira za himalajo in trenira dobro.


midva sva bila bolj ležerna, tekom popoldneva je tej lepi lastnosti podlegel tudi sam. počutila sem se kot na fotodelavnici oz. prezentaciji objektivov. 

OB, fotografiral jože a. mihelič

svoje rore, kanone, lepotne in eksistenčne dodatke sta oba jemala ven iz nahrbtnika kot za stavo. they can canon, ni dvoma. moja skromna pripomba je bila, da imata zvečer v zlatorogu lahko mirne volje razstavo - s pršivca proti zlatorogu na današnji dan.

raj pod triglavom, fotografiral jože a. mihelič

RES JE BIL LEP DAN. oblaki so se podili, igrali z barvami, vlekli meglice od vsepovsod. s primorske so vztrajno silili čez peči (hvala joža za razlago), z ukanca gorskoz so se sušili nekje vmes. na v srčevi obliki izrezani jezerski gladini so se igrali narcise in iznad severa svoji živahni obliki dodajali tisti strašni dežbodaneshaha v tonu temno sive barve. 


kar sedeli smo in sedeli, bilo je prijetno lepo. bilo je lepo.



na nesojeno sončno nedeljo je največji bohinjski sir (tako na ladji bohinj) izvrstna kulinarična specialiteta, primerna za nedeljsko kosilo.


*wokt - laket po bohinjsko, razložil joža. tako idiličen, razgleden konec grebena vogar-pršivec, da ni drugega kot, dol lečt, na "wokt" se naslonit, pa čolničke po jezeru bliz 3glava štet...

eight miles high

spomladi grem ponovno gledat sekvoje. jea, se splača :)

in sicer najverjetneje ne tiste najbolj znane, v NP sequoia, Sequoiadendron, giant sequoia, te smo od spodaj navzgor spoštljivo gledali lansko leto. 

in ostali brez diha, zgolj z bolečinami v vratu.

eight miles high, 

and when you touch down, 

you'll find that it's stranger than known 

(the byrds)

OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/ 

v letu 2010 so v načrtu bližnje sorodnice (nisem biolog, pa res ne vem, ali so to sestrične ali ta mrzle sestrične :)), Sequoia sempervirens, coast redwood, tako lepo opisane v oktobrskem NG (pa ne grem zaradi NG, še manj zaradi njihovih kao zastopnikov v sloveniji, rokusklett firme).

fantastična višina (skoraj do 100 m), pliltve korenine (baje do 2 (dva) m), doživljenjski volumen (merjeno v kurjavi), kopije tal na višini prvih vej, premer do skoraj 10 m, odpornost na požar, častitljiva starost (2000+), napajajoča se večinoma iz pacifiške megle,...vse to je definitivno dovolj dejstev- za sprehajanje, pohode, občudovanja in izležavanja pod temi super drevesi na območju kailfornije, oregona in washingtona. gledano generalno, imajo srečo, da so preživela. danes vidnih je manj kot deset % celotne populacije, vse zavoljo $$$. nič čudnega, da so OrtO zavarovana.

več podrobnosti (da ne bomo na skorajbajeinkarnekaj) o sekvojah kmalu, tukaj pa še nekaj posnetkov malih mravelj pod gozdnimi velikani v state of cali, usa.

NP Sequoia, OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/ 

 

velika mala toyota, OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/ 

funny facts on Sequoiadendron, OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/

  drevo, da te kap.

v deželi resničnih bajk

jaka je bil zaljubljenec v trento. že v črnobelo. who can blame....

jaka ja, ne joža :)

v centru v mesecu oktobru odpiramo razstavo v spomin fotografu jaku čopu, z rodin.

moja malenkost je letnik 1978 in če se še bolj poskušam spomnit, njegove predstavitve kraljestva zlatoroga v naši mali osnovni šoli ni bilo. je pa res, da je bila takratna ravnateljica malo smodlaka (bohinjski slovar, moja op.), pa verjetno nista "vkup prišla".

nekje v prav zadnji možganski skorji sem sicer celo življenje vedela, da dečko obstaja, da je tako popularen in priljubljen kot recimo tine mihelič, vendar v živo ga nisem videla nikoli.

 umetnostumetnostumetnostpovsod

moja guru knjiga za spoznavanje julijskih alp je bila kompilacija različnih avtorjev z naslovom slovenske gore, vztrajno sem pregledovala steletovo grintovci, brala še eno kompilacijo tnp1983, pa z veseljem sem v knjižnici večkrat vzela fantastično monografijo japonskega shirakawa moj svet gora. z navdušenjem sem ob nedeljah štopala v zgornjesavsko dolino in poletja preživljala nekje nad trento.

 

a jaka čopa srečala ne.

(bilo je nekoč) v deželi pravljic, naslov fotke v knjigi iz leta 1968

in potem me letos doleti usoda priprave njegove razstave. bolj tehnična, da ne bo pomote.

fotografije je sodelavec jože mihelič nabral v gornjesavskem muzeju, jesenice. tekst prispevajo gospod mihelič, gospod stele in gospod kmecl. umetniško besedo bo prebral sašo (aškerčevega zlatoroga), po trentarsko pa povedala alenka. in logično, da mora biti češnja na vrhu smetane pa zdaj res odlična.

razmišljamrazmišljamrazmišljam

in pridem do ideje o okrogli mizi. vsi potencialni sogovorniki povabilo potrdijo takoj, tako da mi to da še dodatno vedeti - jaka je bil care.

mladen berginc, janez bizjak, france stele in joža mihelič bodo v sredo, 14. oktobra 2009, ob 19. uri, v našem centru obujali spomine, omenjali anekdote, takisto neprilike, govorili o jaku, kot enemu izmed začetnikov slovenske planinske fotografije, vztrajnemu iskalcu zlatorogovega kraljestva, trmastemu gorniku našega gorskega sveta, nenazadnje, malodane invalidu, imel je namreč trdo koleno.

bil je legenda, danes je znamka, pravijo vsi. ga. melita vovk je rekla - samo usta je odprl, pa smo se smejal...joža si je za celo življenje zapomnil njegov nauk o tehniki fotografiranja gorskega sveta...mladen berginc je v osemdesetih z njim širil idejo novoustanovljenega narodnega parka - z vejretno kakšnim fičkom sta se vozila v čadrg, krn, trento,... in ljudem, v izbi, ob krušni peči, na steno projecirala jakove fotografije in dopovedovala, zakaj je njihov svet v očeh obiskovalca vreden več, kot si oni predstavljajo...ljubiteljem črnobele fotografije je navdih še danes.

nobenega avtomobila v mojstrano, nobenega prevoza na kolovrat, nobene superdupergoreteks jakne za v zimski metež...nobenih digitalnih tehnik. s posnetkom, ostalim na filmu, je šel v trento in se vrnil z dobro fotografijo. neštetokrat je šel na isto točko, da je dobil idealno svetlobo. kot pravi joža, obstanka doma ni imel - da ko sonce posije v njegovo malo sobico, mora pa on ven, saj prostora za oba notri ni.

zanimiv večer z zanimivi fotografijami, z zanimivimi sogovorniki, ki bo odprl svet izpred 20, 30, 40 let, v sredo pri nas na bledu.

requiem eternam, dona eis domine

vabljeni :)

fotke objavljene tukaj so čopove, iz knjige raj pod triglavom, 1968