v deželi resničnih bajk

jaka je bil zaljubljenec v trento. že v črnobelo. who can blame....

jaka ja, ne joža :)

v centru v mesecu oktobru odpiramo razstavo v spomin fotografu jaku čopu, z rodin.

moja malenkost je letnik 1978 in če se še bolj poskušam spomnit, njegove predstavitve kraljestva zlatoroga v naši mali osnovni šoli ni bilo. je pa res, da je bila takratna ravnateljica malo smodlaka (bohinjski slovar, moja op.), pa verjetno nista "vkup prišla".

nekje v prav zadnji možganski skorji sem sicer celo življenje vedela, da dečko obstaja, da je tako popularen in priljubljen kot recimo tine mihelič, vendar v živo ga nisem videla nikoli.

 umetnostumetnostumetnostpovsod

moja guru knjiga za spoznavanje julijskih alp je bila kompilacija različnih avtorjev z naslovom slovenske gore, vztrajno sem pregledovala steletovo grintovci, brala še eno kompilacijo tnp1983, pa z veseljem sem v knjižnici večkrat vzela fantastično monografijo japonskega shirakawa moj svet gora. z navdušenjem sem ob nedeljah štopala v zgornjesavsko dolino in poletja preživljala nekje nad trento.

 

a jaka čopa srečala ne.

(bilo je nekoč) v deželi pravljic, naslov fotke v knjigi iz leta 1968

in potem me letos doleti usoda priprave njegove razstave. bolj tehnična, da ne bo pomote.

fotografije je sodelavec jože mihelič nabral v gornjesavskem muzeju, jesenice. tekst prispevajo gospod mihelič, gospod stele in gospod kmecl. umetniško besedo bo prebral sašo (aškerčevega zlatoroga), po trentarsko pa povedala alenka. in logično, da mora biti češnja na vrhu smetane pa zdaj res odlična.

razmišljamrazmišljamrazmišljam

in pridem do ideje o okrogli mizi. vsi potencialni sogovorniki povabilo potrdijo takoj, tako da mi to da še dodatno vedeti - jaka je bil care.

mladen berginc, janez bizjak, france stele in joža mihelič bodo v sredo, 14. oktobra 2009, ob 19. uri, v našem centru obujali spomine, omenjali anekdote, takisto neprilike, govorili o jaku, kot enemu izmed začetnikov slovenske planinske fotografije, vztrajnemu iskalcu zlatorogovega kraljestva, trmastemu gorniku našega gorskega sveta, nenazadnje, malodane invalidu, imel je namreč trdo koleno.

bil je legenda, danes je znamka, pravijo vsi. ga. melita vovk je rekla - samo usta je odprl, pa smo se smejal...joža si je za celo življenje zapomnil njegov nauk o tehniki fotografiranja gorskega sveta...mladen berginc je v osemdesetih z njim širil idejo novoustanovljenega narodnega parka - z vejretno kakšnim fičkom sta se vozila v čadrg, krn, trento,... in ljudem, v izbi, ob krušni peči, na steno projecirala jakove fotografije in dopovedovala, zakaj je njihov svet v očeh obiskovalca vreden več, kot si oni predstavljajo...ljubiteljem črnobele fotografije je navdih še danes.

nobenega avtomobila v mojstrano, nobenega prevoza na kolovrat, nobene superdupergoreteks jakne za v zimski metež...nobenih digitalnih tehnik. s posnetkom, ostalim na filmu, je šel v trento in se vrnil z dobro fotografijo. neštetokrat je šel na isto točko, da je dobil idealno svetlobo. kot pravi joža, obstanka doma ni imel - da ko sonce posije v njegovo malo sobico, mora pa on ven, saj prostora za oba notri ni.

zanimiv večer z zanimivi fotografijami, z zanimivimi sogovorniki, ki bo odprl svet izpred 20, 30, 40 let, v sredo pri nas na bledu.

requiem eternam, dona eis domine

vabljeni :)

fotke objavljene tukaj so čopove, iz knjige raj pod triglavom, 1968