v branje in razmišljanje.

branje za zasnežen, kavčast dan...

vera, če je dovolj prevetrena, premika skale.

najlažje v asketskem okolju.

proč z navlako.

razmišljanje, in to ne zgolj tisto na zgornji povezavi, je potrebno spremeniti. začnimo. razmišljati ne le o tem, kaj je naše in kaj bi bilo fajn, da je naše. malo še o tem, zakaj naj bi bilo to naše...in zakaj ni od koga drugega? in zakaj smo mi tako presneto prepričani, da je to naše? samokritika je tudi ena izmed mater miru (božjega, svetovnega).

in še ena dobra iztočnica - od koga je gozd? od fajmoštra al od medveda? na tovrstno razmišljanje pa vabljeni v četrtek, 8. novembra 2012, ob 17. uri, na filofaksu, na FF ULJ. več spodaj...

zôtlarjev jankl z bistrice

v oktobrski številki planinskega vestnika,
malo daljše pisanje,
izpod naših domačih tipk,
o veleumu svoje dobe,
priporočam v branje.

vir

kot svetle točke sredi temine so ljudje, ki živijo skladno z načeli, ki niso nikjer zapisana in ki ne izvirajo iz hlepenja po premoženju, po uveljavljanju, po slavi, po gospodovanju, temveč jih piše zavest odgovornosti, ki smo jo dolžni svojemu krogu.

tako o njem marijan lipovšek

paberkovanje. vem, že spet.

spolzko?
nevarno?
vseeno zvozljivo?

slovenija, quo vadis?

vse, kar se te čase nahaja izven okvirjev jaz-ti-najina, me po malem spravlja v slabo voljo. tolaži me pezdirjeva misel iz predhodnega bloga.

mi3je ok.
še vedno hodimo na fizioterapije. kjer komaj verjameš, da se celo uro lahko tako salamensko pritožujemo
še vedno osvajamo umetnost hoje po dveh nogah. te dni sami sebi ploskamo, ko stojimo :)
še vedno radi hodimo v vrtec. kjer frajarimo z najlepšimi češnjevimi copatki
še vedno domov nosimo viruse, ki (tako te dni) zadanejo tastare, mulariji dajo mir
še vedno smo do vesolja zaljubljeni eden v drugega

hudega nam ni, vseeno nam pa tudi ni.