gibanje je življenje

boštjan in jaz sediva (sva sedela) rada na kavču in lenariva(la)/počivava(la).

kadar je vremu temu primerno in kadar imava čas.

kadar pa vreme temu ni primerno, uživava v naravi. in to želiva prenesti tudi na vido.
gibanje v najnapornejšem in najlagodnejšem smislu te besede obožujeva.

moja, lumixova, decembrska 1

vida bo v kratkem začela intenzivno gibanje na fizio- in delovni-terapiji.

še vedno bojujemo fronte z glivicami, velikim podkožnim mozoljem, zamašenim noskom, a vse to je (upam, da) mačji kašelj v primerjavi s kalvarijo preteklega časa.

po obisku pri dr. tatjani veličković so me izvidi ponovno malo stisnili. njen opis vidinega fizičnega stanja je milo rečeno zaskrbljujoč. navzlic njenemu strokovnemu mnenju je moje opažanje sledeče: naše dekletce en mesec po posegih vidno napreduje, se pospešeno redi in pridobiva na energiji.

trdno verjame(va), da bo vida z ustreznim treningom shodila še letos, ali pa vsaj do drugega rojstnega dne.

kajti pogovor z ortopedinjo je tekel tudi v to smer:

kako pa je bilo z vido po rojstvu?


lepo je napredovala, obračala pri štirih mesecih, imeli večinoma na blazini na tleh.

na kakšni blazini?

na airexovi.

aja? ja kje ste jo pa dobili?

kupili.

kako kupili? zakaj?

zato, ker smo pač prebrali, da je to najboljše za otroka (hvala, jera). 

ja bravo!

imeli smo sicer ideje o nakupu ležalnikih, kar je lažje, udobnejše za starše, pa ga nismo. 

ja super! prav ste naredili. to ni dobro za otroka...

......

in potem, po mnenju, kako je vida:

malodane (ponovno, že spet) obupana mama, po zdravničinem mnenju:

no, shodili verjetno enkrat bomo?

zato ne vidim težav, se bomo pa trudili... glede na to, da ima take super starše, ki ji omogočijo najboljše, bo verjetno še vse v redu...

me veseli, da ni kaj hudo narobe.

gospa, saj je narobe!

to že. ampak vsaj, da bomo shodili oz. da ne potrebujemo še kakšnih nadaljnih obravnav oz. (invazivnih) posegov pri specialistih.

neverjetno, kako človek v svojih zahtevah do otroka, v roku dveh mesecev, postane drugačen oz. gledajoč z drugega zornega kota, spremenjen.


da ne govorim o hrani. mi smo še vedno samo na mleku, drugih stvari ne prebavljamo. ampak važno je, da se redimo in smejimo.

moja, lumixova, decembrska 2

take super starše... potem se pa zamisliš nad tistimi:
ki pred otrokom kadijo,
ki ga vozijo po nakupovalnih centrih, postavljajo pod neonske luči,
ki ga zabetonirajo v ležalnik al gugalnik,
ki mu podstavijo stekleničko,
ki ga postavijo v hojco, stajco,...
ki ga prezgodaj posedajo,
itd
itn.

in njihovi otroci so superduper, shodijo pred enim letom, popolnoma fizično ok.

 moja, lumixova, decembrska 3

skratka, starši z zdravimi otroki (tisti zgoraj našteti, pa tudi tisti, ki zgoraj NISTE našteti, imate pa spodaj naštete probleme):

ne pritožujte se zaradi
manjka spanja,
gostega prometa,
zoprnega šefa,
njegovega nerganja.

uživajte življenje!

mi2 ga z vido vsakič,
ko so njene težave najmanjše,
spodbujava vsakič,
ko problemi pridejo,
rešujeva vsakič,
toliko časa,
da spet odidejo.

in najin sonček se smeje z nama!!

ps - prejšnji teden presegli magično mejo 7 kilogramov.

spet črno bela slovenija

ob jezeru

te dni imam občutek, kot da nikoli več ne bom šla v 

gledališče

kino

opero

cankarjev dom

muzej

ali galerijo.

ker jih (kao) enostavno več ne bo.

po mojem mnenju je tole natolcevanje, kakšen pogreb kulture da imamo, malo pretirano. 

in vem, v tem trenutku sem ožigosana s strani vseh, ki mislijo drugače.

in hkrati naj dodam, da nisem noben a-kulturnik oz. kulturofob, saj v kulturi sprva prostovoljno in kasneje za honorar, delam že več kot 15 let.

bliz' triglava

in še to - nisem noben janšist. dejstvo je, da je bilo krčenje ministrstev predvolilna obljuba vseh največjih strank. če ste jih volili, ste volili program.

I. ampak dejstvo je, da denarja ni (kje je, bodo debatirali drugi). in če je potrebno varčevati, je to tudi krčenje ministrstev. 

lačni kruha in/ali brez denarja in/ali brez službe potrebujejo eksistencialne dobrine.

II. jože snoj je včeraj rekel - kultura bo preživela, vedno je. vse politične režime, vse hude čase.

III. nenazadnje - zakaj so naslednja imena dosegla mednarodno slavo?

janez lotrič

lila prap

miha mazzini

mitja okorn

ker so jih naši povzdigovali v zvezde? nasprotno.

mazzini se je sam izpisal iz društva slovenskih pisateljev, ker je bil mnenja, da jim je v breme.  

Kako komentirate dejstvo "uspešen na tujem, (namerno) spregledan doma" … , da kot priznan avtor v tujini, doma niste deležni prave podpore ali pač?

Stanje doma samo pomeni, da sem samoten jezdec, da torej ne pripadam nobeni literarni kliki. Hkrati sem o porazdelitvi moči na domačem terenu večkrat pisal, recimo v seriji člankov z zgovornim naslovom Slovenska kulturniška laž, pa tudi v kolumnah za Planet Siol.net, skratka, zameril sem se vsem lokalnim mogotcem po vrsti. Poglejva zdajle to fenomenalno točkovanje. Najprej je treba povedati, da na splošno obstajata dve vrsti odločanja: a) javno in b) skrito. Javno pomeni, da tisti, ki odloča, sprejme tudi odgovornost. Skrito pa, da ustanoviš morje komisij, odborov, skupin, ki potem zasedajo in strogo znanstveno točkujejo, hkrati pa je rezultat vedno tak kot v primeru a, le brez odgovornosti. Slovenci smo veliki pristaši skritega odločanja, torej brez odgovornosti. Habilitacija na univerzi, recimo, je orgija točkovanja; med našo kulturniško srenjo pa tudi.

Zdaj pa poveživa odpor, ki ga establishment čuti do mene in možnost anonimnega točkovanja: imamo žirijo, ki lahko avtorju podeli največ 55 točk. Kako lahko zdaj nekdo moje celotno delo oceni s petimi točkami, torej daleč podpovprečno? Za doktorat sem preštudiral precej nevrologije in stvar je preprosta: možgani v primeru neokroglih številk zaokrožijo in izračunajo razliko. Razlika potem pomeni stopnje za pogajanje. Če nekaj stane 99 centov, potem se pogajamo po cent. Če 95, potem po 5 evrov. No, iz mojega rezultata je razvidno, da mi je neznani avtor hotel dati 0 točk, potem pa mu je bilo nerodno in se je izpogajal sam s sabo za prvo naslednjo stopnjo, torej 5 točk. Da ne bi bilo sumljivo.

potem je (bila) torej napaka v sistemu (nekdanjega) samostojnega kulturnega ministrstva, ne pa v tem, da ga danes ni oz. da je združeno z ostalimi resorji.

kultura v pravem pomenu besede s tem nima veze. to je tako, kot govoriti o Cerkvi kot organizaciji in o Cerkvi kot veri. dve različni stvari, ki pa ju večina pojmuje pod isto.  

IV. tudi okolje in prostor sta bila ukinjena oz. prestavljena. ali kdo kaj "joka" čez eventuelno ukinitev vseh zavarovanih območij v sloveniji? 

ne, ker te ukinitve najverjetneje ne bo, tako kot ne bo ukinitve pomembnih kulturnih inštitucij.

pa tudi zato ne, ker nas je, naravovarstvenih sodelavcev, neprimerno x-krat manj kot kulturnikov - pa potem daj na tehtnico pomembnost kulture in pomembnost varovanja okolja? ne rečem, da je prvo nepomembno, sploh ne, ampak drugo pa tudi ni tako zanemarljivo.

kultura bo, okolje bo, sta neminljiva

in lahko zaključim, da ministrstvo za kulturo bo - je pa odvisno od ministra in državnih sekretarjev, kako bo temu streženo oz. kako bo delovalo.

in ponovno - kultura v pravem pomenu besede s tem nima veze. to je tako, kot govoriti o Cerkvi kot organizaciji in o Cerkvi kot veri. dve različni stvari, ki pa ju večina pojmuje pod isto.  

gremo zdaj na sprehod, deklamirat krst pri savici in zabrundat po jezeru bliz' triglava.