ljudje imamo klasično navado - govoriti o vremenu. bila sem še piko, ko sem si zapomnila tole dejstvo: zgolj o vremenu ljudje govorijo takrat, ko vse drugo v državi štima. zdaj. če to drži, ne vem, je pa gotovo, da sem si takratno (katerokoli že) državo predstavljala kot idealno, v kateri vse štima, saj so, sploh vsi okoli mene, veliko govorili o vremenu.
letošnja jesen je indijanska, letošnja jesen je mrzla, pa kako je potem spet vroča, vse to slišiš kolinaokoli. je pa tudi lepa. tako kot vsaka jesen. in preživljati jo čimveč zunaj - to je dar. ni važno kako. lahko na sprehodu, lahko na vrtu, lahko pripravljaš drva, najlepše je pa itak na dolgih terenih, pohodih, sploh na takšnih jesenskih klasikah, kot je na primer dolina 7J.
"ta praw gorenc" izkoristi tudi čas. v nedeljo je bila za to idealna priložnost. navado imam, da vsaj teden po menjavi ure (spomladi in jeseni) kompliciram in stalno razmišljam o tem in onem času. o tej uri danes in o isti uri, če le-ta še ni premaknjena. nekatere sicer rahlo živciram, vendar sem mnenja, da telo rabi čas, da se prilagodi. da ni sedem, ampak dejansko šele šest.
v nedeljo smo tako imeli 25 ur. super. navsezgodaj, po novem času ob polsedmih (če je to navsezgodaj) sva zašibala čez komarčo in nekje okoli osme gledala skorajda izginulo črno jezero. nekje po deveti (po stari uri malo čez deseto) sva pa že gledala tole
peto in šesto triglavsko jezero. trenutno medijsko zelo popularno, težave so znane skorajda vsem. neurejene odpadne vode zelo popularne koče in nezavedajoč se posledic vložene ribe v občutljiv ekosistemček. načini, kako priti do ugodne rešitve so tudi znani, zagotovo bodo realizirani.
je pa problem širši. v mišljenju in skorajda problemu številka ena današnjih ljudi. kaj jesti, s čim se mazati, kaj uporabljati, da bomo živeli 10000001 leto.
dolina je nenadzorljiva, dejansko.
žal takšne drastične skrbi pred 1001 bakterijo zalezujejo (že tako težke nahrbtnike) tudi v hribe..
mislim, da se ima v hribih vsak posameznik pravico vznemirjati in tudi recimo ukrepati (zanemarjoč sogovornikovo svobodo (a ti to meni!?!?!), upoštevajoč nedotakljivost gorskega sveta), ko vidi ali doživi
- v kakršnemkoli stanju razpoložljivo milo v kopalnici ali na weceju planinske koče
- soplaninko, ki se pred kočo (milo rečeno) umiva s palmolive, dove ali kakršnimkoli drugim podobnim zvarkom
- prepotenega turista, ki se spravlja ohladit v (še tako majhno) čisto jezero, ki je njega čakalo cca 10000 let
- "danes vam nudimo" z več kot petimi jedmi
- turistično pranje perila, majic etc v (katerikoli) vodi gorskega sveta
- sušenje rjuh in podobnih velikih kosov pred planinsko kočo
planinski dom je takšno ime dobil zaradi drugih razlogov.
vse z namenom, da ne bo zaradi sodobne komodnosti narodni park čez 101 leto zgolj bled spomin.
in da bodo jeseni še dolgo macesnove, sončeve, zlato lepe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar