soteska, OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/
v pravljični deželi, imenovani vsinaj, so imeli po vsaki četrti košnji mrve tekmovanje za najlepšo besedo. da je bilo po košnji mrve, ni bilo naključje. dežela je bila tako visoko, da je bilo mrve v tistem rotu, blizu tistega gozdička, le nekaj. bila pa je nujno potrebna za živino. košnja je bila vedno v času dopusta, ki so ga vsinajci večinoma preživeli kar doma. če so hitro pokosili, so zadnje dni preživeli visoko v gorah, kjer so se dobro počutili, izogibali (vsaj ene vrste) visoki temperaturi in nabirali moči za dogodek štiriletja. nečimrnost jim ni bila ravno tuja... tekmovanje se je večini turistov zdelo več ali manj brez pomena, kar tako. kdor je v času cvetenja in odpadanja pred in po tekmovanju (običajno po naključju) prišel naokoli, prireditve niti opazil ni. veliko je bilo drugega dogajanja v okolici dežele, pri njih pa se na obisk turistov ni kaj veliko dalo. to je bila posebnost vsinajcev, katere se pa niti niso zavedali. nasprotno, bili so mnenja, da je propaganda skorajda nepotrebna. toliko truda je bilo vloženega že v samo pripravo in izvedbo tekmovanja, da je energije za oglaševanje preprosto zmanjkalo. nenazadnje, najlepša beseda je ostala pri njih, to pa je bilo tudi najbolj pomembno.
trud ob pripravah je bil sicer upravičen.
pravila tekmovanja, v osnovi so sicer izgledala ista, so bila vsakič malo drugačna. bratstvo, enakost, solidarnost, te karakteristike so bile vedno in zmeraj glavne. že od 1789 naprej.
nova, običajno muhe-enodnevnice ali enoletnice pa so se spreminjala po potrebi. običajno so bazirala na bolj majavih tleh, zato niti niso obstala.
besede, ki so zmagovale, so pa bile odlične.
občudovanje
tekom let pa je vedno večji pomen dobivala beseda okoli besede. izumetničenje je kljub zaprtosti prišlo tudi v vsinaj. nekateri so se s tem strinjali, nekateri ne. zato je bilo potrebno ustanoviti komisijo, ki je morala biti enotna, njena edina naloga pa določiti najboljšega besedarja. mnenja domačinov in spremljevalcev spletne strani
vsinaj.vsi je bilo vedno manj pomembno, pomembna je bila komisija. komisija je pa z leti tudi zorela. koliko tekmovalec lepobesediči, koliko omenja njih kot kolege, kako lepo pozdravlja mimoidoče in nenazadnje, kam zahaja v prostem času. vse je prinašalo točke, ki so se kategorizirale v različne kategorije, podkategorije, nadkategorije,...
starostam se to niti ni zdelo odvečno, niti tega niso opazili. imeli so svoj lušt, bodisi v vrtičku, v gozdu, med skalami, na ribolovu. na mlajše se pa niso kaj dosti ozirali.
metoda je najbolj prijala komisiji in njihovim bližnjim. kako tudi ne? koristi so imeli vsi. kljub lepoti njihove dežele so bili še vedno le ljudje. vedno lepše se je govorilo,
Beseda je ostajala nekje zadaj. da te kdo pohvali, dvigne tvoj ego ali pa te zgolj podpre v anykindof prizadevanjih, vse to jim je godilo... manjša nestrinjanja so postala stalnica. posledično je takšno, novo, bolj sončno rumeno tekmovanje pritegnilo pozornost zunanjih obiskovalcev. tako skromna in neznana prireditev nekoč je sčasoma postala aktualna, saj je bil obstranski show vseprej kot nepomemben in zanemarljiv.
in zadnje tekmovanje zato ni bilo tekmovanje
Besede, pač pa besed.
uvodni del je bil, kot ponavadi, namenjen zapletu. vsi so dvigali roke, vsi so želeli podati komentar, vsi so želeli na govorniški oder. vročina je bila neznosna, časa za počitek malo..
free as a bird, OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/
v osrednjem delu dogodka je bila predstavljena najboljša stranpot, najboljša stranska kategorija - humor. skoraj zmagovalna v aboslutni kategoriji, vendar žal je štela preveč besed. kljub temu je požela odobravanje navzočih in prejela nagrado...
na konferenci pomeniti se na štiri oči
zaradi izbiranja aboslutne zmagovalke so nadaljevali.
ta je dobila nagrado občinstva, bila je času, dobi, trenutku primerna.
zmagovalna, po dolgem, napornem in vsekakor svojega denarja vrednem postopku je postala
nepričakovano
odnos
do narave
zima, OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/
bila je tako močna, tako zdrava, tako potrebna, da komisija ni razmišljala dolgo. niti ni mogla. izbor je trajal več mesecev, postala je utrujena. pritisk množice je bil pa velik, vedno večji. mladini je bilo dovolj. navdušeno je vstopila v igro in skorajda izsilila zmago. starešine so se vrnile v dolino in povedale svoje. vsinajci so se strinjali. odprli so okna, vrata, podrli plote, odstranili cestne zapornice in odnos spustili ven, na plano.
veter ga je ponesel čez meje majhnega kraljestva, sonce ga je zapeklo na njihova dvorišča, dež ga je spral v vsako, še tako majhno poro njihovega vsakdana. tako ga odsihmal imajo v sebi, pri sebi, nosijo ga s seboj, ne glede na to, kdo jim vozi čez vrt, okopava njih premoženje, najeda njihov razum.
ta imunost, pa še ne vemo..ali zajame vladarja..ali traja....tbc
