nedelja, 25. marec 2012

ne pa nee MAAN ee ye

svet se vrti vedno hitreje, in mi z njim. 

priznam, pred pisanjem, rahlo sem okajena. v omari se je našel šampanjec, radgonske penine, nekako je bilo jasno, da se mora izprazniti do dna. še nocoj. boštjana sem v številu popitih kozarcev namahala v nulo. skoraj v nulo. in svojo glavo PRVIČ po letu 2003, avgust, guča. 

go with the flow, not 
avtor fotke in retuširanja moj mož
davnega leta 200x

torej,

ko gledam vido, si pri sebi (v popolnoma treznem stanju) velikokrat rečem:


pomembno bo, nuditi ti stabilno okolje v najobčutljivejših letih...

kajti:

zakaj promovirati herbicide za pobijanje širokega plevela na vrtni trati, ko pa podtalnica - ne le, da je onesnažena - ampak je skorajda ni....ali ta lobi spominja na farmacevtskega in kozmetičnega

in da je okolje (pa nič proti varčevanju) skupaj s kmetijstvom? naj bo vsaj v pozitivo!!

zakaj promovirati kozmetiko za dojenčke, ko je pa cel zbor meni znanih, in ni jih malo, pediatrov in/ali dermatologov soglasen v tem, da kozmetike dojenčki NE potrebujejo, umivajo naj se zgolj in samo z vodo...

zakaj 6-letnike cepiti proti hepatitisu B, ko je ta prenosljiv, sicer lažje, vendar na podobne načine kot AIDS? bi bilo verjetno bolj smotrno cepiti proti hepatitisu A...

zakaj na tako butast način promovirati partnerske skupnosti - popolnoma nič proti njim, sicer - zagamana kot sem, bi rekel jonas - samo tri takšne skupnosti celo osebno poznam. a vseeno, ko pa se začnejo debatirati otroci ter mala zora, ki si želi videti mamico, očija pa ji tega ne pustita, saj je vendarle premlada...je folk absolutno proti. normalno.

zakaj tako noro oskubiti javni sektor, ko ima pa vzhodna slovenija občin več kot bohinj sirovih lukenj

potem si res rečeš - otroci za normalno vzgojo v ta nori svet potrebujejo trezne starše.

zato grem.
prespat
tole radgonsko penino.
in jutri z najinim izvirom sreče
v nov dan
se podat.

in za zaključek - se opravičujem na zmedenosti in jedrnatosti - saj vendarle končno - in crkljanje vide in crkljanje moža in gledanje podkožja - vabijo :))

sreda, 7. marec 2012

zobkovanje

je, kot že sluteno, končno začelo svoj žur :)))


rana-krater-luknja na glavi se pospešeno celi. dimenzije opravljenega posega ob prvi razgrnitvi novega zatilja so bile nepopisne. za globoko zajet sapo in čakat boljše dni. boljšni dnevi so sicer že skorajda tukaj - še vedno primerni za hitrejše dihanje, a bistveno olajšanje, absolutno.

ampak, vidi je predvsem pomembno, da razkazuje svoj novi zob! ostali že lezejo ven. indikatorji tega življenjsko pomembnega procesa so sicer bolj in/ali manj prijetni. predvsem veliko spimo, manj jemo in na žalost bruhamo. stokamo pa niti ne....

na delovni terapiji u-ž-i-v-a. vse tiste igrače in telovadenje ob/do/po/mimo/čez/na/pri njih so ji v veselje. občasno se razburja na kakšno, ki ji ne gre v usta, drugače pa žur. fizioterapija ji je sicer malo bolj tkotko, ampak vida ni punca, ki bi se grozno pritoževala. še pri prevezah zatilja običajno ne jamra ama nič.

po vsem, kar je že doživela, so zobki in telovadba res mala mal'ca.

ponedeljek, 5. marec 2012

inflamirana epidermalna cista

nas je doletela v februarju. 

po domače tur. na devetmesečniku.

 
vir 



objave ni potrebno brati, če vam gredo naše medicinske ekspedicije (že pošteno) na živce. tole služi zgolj kot naš arhiv, za morebitno prihodnjo (sicer bohnedaj) uporabo oz preverjavo/primerjavo. imamo že milijon zdravniških izvidov, na katerih pa ni osebnih opažanj naše male družinice.

ta cista, po domače tur, baje kot posledica zmanjšane odpornosti, oz po mnenju zdravnikov, relativno pričakovana po vidinih težavah v decembru in januarju.

in smo ga z zdravnico mileno zdravili dva tedna. ga mazali, ga antibioticirali, ga celo preluknjali in stisnili. mu dali, po oklevanju ali da ali ne, zaradi našega želodčka, antibiotik. pa ni pomagalo kaj dosti, in nas je po dveh tednih poskusov poslala k dermatologinji na jesenice. ta je takoj, ko ga je videla, rekla, hmmmm...to pa ne vem, kaj je. ob takih besedah meni pri zdravnikih postane vroče. in je poklicala še eno dermatologinjo, ki je rekla, to je pa za naju "čist tumač", dobesedno. to je za kirurga. po takšnih mnenjih me že stisne. preverjeno. in kirurginja je poklicala pediatrinje, k njej v ordinacijo prišle štiri, vse že vidine dobre znanke. pet dohtarc je gledalo to čudo in modrovalo. večinoma so bile sklepčne, da ni nič hudega - je za prerezat in spucat. a vseeno, zaradi specifične narave naše vide, glav'co poslale v ljubljano, v ukc.

naslednji dan. otroška dermatologinja s specializantko je rekla, to ni za naju. vzeli bris in povedali, da okužbe s kakšnimi glivicami sicer ni. je pa rekla, tole je za na ultrazvok, potem pa k kirurgu na polikliniko. radiolog martin, bolj važne sorte tip, je rekel, to pa ni noben tur! tole je podkožno vnetje in še nekaj je bljuzil... sem rajši ušesa skupaj tiščala, ni bilo za poslušat. in potem kirurg ljupčo, makedonec, reče, ah, to je pa samo tur, to bomo pa prerezal, pa bo šlo ven. ni panike....

in je odleglo, za začetek vsaj nama.

ampak, ker je dete malo, se to prereže pod splošno anestezijo. in potem spet dileme - ali dati SA ali ne, kajti vida še zmer ni odpisana pri njeni eozinofilni enteropatiji. in reče ljupčo. to bi z lahkoto naredili danes, ampak ker ni anesteziologov, bomo jutri.

mislim, da ni potrebno poudarjati, da sta bila popoldne in noč prežeta s skrbjoskrbjoskrbjo.

in zjutraj ponovno na polikliniko, gospodje v belem, tokat res sami gospodje, skupaj z medicinskimi sestrami in malim morjem specializantov, so v maskah paradirali po ordinaciji. z vido sva bili mnenja: kaj se greste, pust je že mimo... in so jo uspavali, že drugič, pa prerezali in spucali zadevo. v eni uri konec vsega. po zbujanju smo jokali, a ko smo se najdeli in zadevo naspali, pa prišli v fužino, smo bili kot novi...in sedaj se celi. luknja na zatilju, velika 3x1 cm. hodimo jo previjat k zdravnici mileni in sestri stani. čakamo, da zraste nova koža, pa da jo zakrijejo novi laski.

noro. če bi mi kdo omenil, da obstajajo takšne porodniške, bi se zamislila.
ob vseh teh peripetijah, edino kar ti preostane je, da zaupaš najvišjim silam, da bo še vse ok.

večinoma je ok. jemo, spimo, se redimo. a v zadnjih dneh nam ta ritem, predvsem na področju apetita in bruhanja, jemljejo zobki. upam, da so zgolj zobki.

enkrat bo vse ok. vsaj relativno.