že sedmič...

vsako leto boljši.

7. mednarodni festival alpskega cvetja. 

utrinek z nocojšnjega odprtja makro fotografij cvetlic. skozi objektiv nemških udeležencev lanskoletne fotografske delavnice na območju bohinja, pod mentorstvom paula k.

vabljeni! 

ta čarobnost glasbe..

 vir

izvajanje glasbe me spremlja že vse življenje.
dejansko (malodane vse) kozjeke te in bližnjih meni znanih generacij spremlja/je spremljala že vse življenje.
ploskanje na mozartovo malo nočno glasbo,
korakanje v ritmu gramofonskih pihalnih godb,
upiranje vsakodnevni vadbi,
trema potnih prstov pred nastopi, 
navijanje beatlov,
stremljenje v pevca skupine europe,
poziranje ob klavirju, kitari, flavti...
petje do onemoglosti..

to so zgodnji spomini.

klasična glasba (poleg jazz-a) je tista, ki me pomirja. kadarkoli, kjerkoli.
klasična glasba (ni sicer edina) je tista, ob kateri so otroci umirjeni. ali pa umirjeno aktivni.
poleg tega baje otrokom viša IQ.
na koncert klasike grem vedno z veseljem. sicer v zadnjem času žal ne grem prav pogosto..

ta teden je bil klasičen. nečakinja in birmanka katarina - čelistka - je na konzervatoriju, ob spremljavi klavirja, maturirala s koncertom saint-saënsa. posnetek skladbe oz njenega nastopa - ne s profesorico, pač pa njenim domačim orkestrom - si lahko ogledate oz ga na deževen dan tega vikenda (z velikimi zvočniki) poslušate tukaj.

kot je nekoč na vaji rekla branka p, šefica de profundisa: 
a vi veste, da je poleg boga glasba edina stvar, ki jo je vredno častiti po božje?
no, saj je še kakšna druga. itak. ampak glasba je med top tri.
 
čestitke katarini, pa veliko sreče ob čeliranju na sprejemcih!

še ena pomlad v bohinju, v najbolj mrzlem bohinju*

v soteski. kjer temperatura na armaturi pade najnižje.
*do 650 nmv

ob photo

morjeee....

barčica
drevesa
novigrad

ob photo

pa smo ga.
videli, tipali in občudovali.
ponovno istra.
za celih pet dni.

rovinj
piran
benetke

ob photo

turistka
senca
odmaranje

ob photo

posedali v senci,
sončali ob morju,
našli idealni model tobogan-stolpa za naš vrt,
žvečili divje šparglje,
strašili rakce,
žgečkali borove liste,

v travi

po bršljanu

do lubja

ob photo

ločevali med kamenčki, školjkami in polžki,
šteli jadrnice,
nikolaju in galu brali cepecepetavčka,
eni veliko spali,
drugi zgodaj vstajali..

rakov zaliv
jutro
mir

ob photo

prišli domov,
v zeleni bohinj.

domov pa prišla, iz anglije, tudi naša soseda anina.

kako lep uvod v maj!

pomlad v bohinju, v najbolj obiskanem bohinju

vendarle.

kar te preseneti

nekaj/nekdo, kar te preseneti pozitivno.
torej:
ne pričakuješ
med dogajanjem komaj požiraš
pusti vtis
spominjaš se tudi (predvsem) tega, da si med dogajanjem komaj požiral.

tega se še posebej spominjaš---

nedolgo nazaj smo videvali veliko sveta.

en tak trenutek, ko je nebesni obok postal ogledalo, je bil tale:

 

ena taka umetnina, ko mehka vztrajnost premaga robato trdoto, nikoli-dovolj nagledana, je bila tale:

eno takšno čustveno popolno vzdušje, v spomladanski florentinski krajini kot naročeno, je bilo tole:

ne morem mimo še enega maja, 2011:

 

 vir

la vida ima takšno ime zato, ker je dejansko najina vida. podoživljava in živiva jo malodane non-stop. vseeno je pa lepo, na vsake toliko časa zakruzati v druge takšne trenutke, ki niso vezani na vido.

in to sredo, pa to soboto, je bilo to srečanje oz komuniciranje z dr. antonom jamnikom. vem, da marsikdo spet vzdihuje (rkc etc), marsikdo ga ne pozna, ampak tip pusti vtis (kljub, vem, črnim sencam)...

priznam, religije ga, marsikdaj, lomijo. imajo pa, že vseskozi, mislece.  
brez religij pa, še dolgo-dolgo, ne bo šlo. takšnih ali drugačnih.

dr. a.j.

obvlada komunikacijo s slovenskim podeželjem

obvlada komunikacijo z mladino

navzlic (močnim) skušnjavam tu-zemeljskih demonov

večino časa obvlada sebe, kar pa ni (po moje) ravno enostavno.

ni enostavno, upoštevaje njegov um.

njegova bibliografija. z globokim spoštovanjem.

ne bom ponavljala njegovih besed. jih je, za radovedne, poleg včerajšnjih, napisanih nebroj... 

ne bom ponavljala, razen v eni izjemi. besedah, primernih za današnji svet, govorjenih pa mladini:

...še ruski predsednik vladimir putin, goreč nasprotnik Cerkve, je pouk verouka, oz religije in etike (kar naj bi bilo tudi pri nas) dal v osnovne šole. v šole so pouk religije dali na kitajskem. zakaj? zato, ker so sprevideli, da je to edini način, da se ustavi konstantno naraščanje števila registriranih sekt in naraščanje števila članov v sektah. sekte - ob lunah, kamnih, astro-napovedih,... in zakaj? zakaj narašča? zato, ker ateizma ni. ljudje v nekaj moramo verovati. zdrava osnova je zato zaželena, potrebna, nujna.

se sliši znano? naraščanje sekt pri nas?

ampak, poleg albanije in severne koreje smo edini na svetu, ki pouka religije in etike v šoli nimamo.

bravo mi. 

***

nazaj na začetek - bil je trenutek, ki je trajal kar nekaj minut.
ne pričakuješ
med dogajanjem komaj požiraš
pusti vtis
spominjaš se tudi tega,
da si med dogajanjem komaj požiral.


hvala (B-u, komu drugemu) za take trenutke. res so podarjeni.

pa še ena angleška iz avstralije

naša soseda mrs furness nam je za mesec dni ušla na sever.
pogrešamo jo.
zato beremo tele vice.
ki jih pa dobivamo od blejke,
ki živi v avstraliji, gold coast.

te dni (tedne, mesece) sanjam gold coast.

registry on the first day back at school in  southampton, england
the teacher began calling out the names of the pupils:
mustafa al eih zeri? 
here!
achmed el kabul?
here!
fatima al hayek? 
here!
ali abdul olmi?
here!
mohammed bin kadir?
here!
ali son al len?
silence in the classroom.
ali son al len?
continued silence as everyone looked around the room.
the teacher repeated the call.
a girl stood up and said:
sorry, teacher. i think that's me. it's pronounced alison allen.

naša globalna vas.

praznujemo. mirno. skoraj božično...

pa fajn praznike tudi vam!

zdaj pa nazaj pod kotr dremat...

prestavljena ura, 

zgodnje proslavljanje, 

zimska štimunga,

pirhanje

in 

obilen zajtrk naredijo svoje..

zime je/bo konec!

zadnje čase so moje objave tekstovno kratke. razlog? rajši sem z vido.
in kje so množice boštjanovih fotk? khm...

ampak vseeno možgani delajo tudi na območju drugih nevronov.

zima

ob photo

verjetno se zadnje čase marsikdaj sprašujete, kam vse to, kar se dogaja okoli nas, pelje. po mojem mnenju - do generalnega premika v glavi ali pa v brezno.

in prišlo bo do prvega, do generalnega premika v glavi.  je pa situacija kritična, še soncu je postalo slabo...

zima gre h koncu, sneg pobira kot za stavo. začenja pa pobirati tudi umazani sneg. v istem linearnem postopku, z mogoče malo manjšim k-jem. ker druge ni. je pa zato potrebno nekaj truda. sama prisegam na dve zadevi: kritičnost in samokritičnost. kritičnost do okolja, samokritičnost do sebe. za začetek se splača brati tegale. je malo naporen, zato prav pride kritičnost. je pa realen, zato tudi samokritičnost.

in te čase, ker sem pač veliko z vido, se samokritično sprašujem - pri dogajanju z 21-mesečnikom:

za mizo.

pa se trudi, pobija z žlico, polovica juhe gre mimo, polovica kaše pa zraven. a ga ni težko gledati? 

kako materinsko prijetno bi ji bilo pomagati...vida, bjuti, a lahko jaz?

pa NOČE! hoče sama! naša, ki ji je fonetična umetnost s-ja še neznanka, hoče mama... poj se pa zalet.

***

preden zaspi.

da ni sama, se uležeš zraven. res je hud materinski greh, otroka pustiti samega v temi.

in se počutiš tako blazno dobro, da ji pomagaš ne-biti-sama.

pa NOČE! hoče zaspati sama! z ročicami te odriva in sama leze v blazino. pa prideš čez 5 minut. dekletce je nasmejano. čez 15 minut takisto. hoče sama... in, neverjetno za mamo, zaspi sama.

ker je v njenem, otroškem programu zapisano, da želi biti samostojna.

***

pred čiščenjem noska, sredi noči

se strinja, pa se ne strinja. ko ji razložiš - poglej vida, nosek bomo prepucali, da boš lahko super dihala... nekako ji je jasno. a vseeno malo skepse. 

cvili. a glej ga zlomka! 

dudo sama da iz ust, jo odloži in čaka. čepra namrgodena... ker ve, da bo potem bolje, lažje, fletneje...

ker je v njenem, otroškem programu zapisano, oz. zapomnjeno, da bo, če malo stisneš zobe, situacija zatem boljša...

***

pred njenim in njegovim visočanstvom, klopjo in stolom. 

dvigamo noge, stiskamo zobe, napenjamo mišice, vzdihujemo,..in zlezemo na vrh. že 14xx5... 

in potem vstanemo! razgled! občutek zmage...

in te ima, da bi začel: joj, pazi, ne, ne, ne,,...

in te ima, da bi jo zgrabil in stisnil v varno naročje...

vendar NE! NOČE! sama je prišla gor in enako intenzivno dela na tem, da pride dol. in pride! 
seveda pod skrbnim nadzorom. vendar, USPE ji! in trdo delo je tako nagrajeno... brez pomoči odraslega, brez bližnjic, z lastno voljo.

še več. ni večjega užitka, kot splezati še enkrat, in še enkrat, in še enkrat,....

***

in se sprašujem...samostojnost, trud, vztrajnost, odnos do sebe...

če te občutke, želje, stremljenja poznajo otroci. če jih tako zelo cenijo...
kdaj s(m)o to, sploh tisti pri koritih, pozabili odrasli?

zima? samo do pomladi..

ob photo

zato. pomlad, premik v glavah, welcome. ne more biti težko, saj s(m)o to že enkrat znali.

za vse mamice

ki so že mamice,

ki bodo letos ponovno mamice,

ki bodo letos prvič mamice,

ki želijo biti mamice,

posebno pa za vse mamice,

ki so (trenutno) zelo žalostne...

 

vir

gripa (nekaj še vmes) B

sem danes zjutraj razumela zdravnico barbaro (drgač fužnarka 8)), v najini sobici. na ustih je imela masko, kako jo češ razumet....

gripa tip virusa B

gre na bolje, glavna kriza je po moje mimo.

vir

kuhati smo jo začeli že prejšnji teden, ko mi na pregledu v RA ni bilo jasno - ali glumimo, ali pa smo bolni.

ker nismo hoteli delati nič drugega kot zgolj in samo LEŽALI na hrbtu in gledali naokoli. toliko o motoriki naše vide. meni je bilo kar malo nerodno. vidi seveda ne.

glede na kasnejše izboljšanje smo bili ziher, da glumimo. a čez dva dni nas je usekalo.
40, pa nikamor dol. ko končno malo padlo, spet na 40,5. pa po enih močnejših svečkah malo dol. in smo svečkali celo nedeljo. pa tresli se od mraza. pa kuhali na tri ure. pa se namakali v bani. pa spet kuhali. ob 10h zvečer nam je bilo vsega dovolj. zato ob 11h spakirali na jesenice.

in tukaj se, kadar je vida bolna, počutimo kot doma, saj smo v odličnih rokah medicinskih sester in pod nadzorom pediatrov.

teden je fantastično izbran, saj imam vendarle dopust!! in to pet dni. namenjenih razvajanju v prvi vrsti sebe :) sicer je to nekam slično - crkljanje in dobra strežba sta ključni besedi.

boštjana tudi že malo kuha, moja korenina pa zaenkrat še vsa zelena. zelo pozebe zelo malokrat.

pa ravno sedaj, ko naša ekipa delovno odkriva vogel,
pa ravno na drugi dan mojega prvega enotedenskega prečiščevalnega posta,
pa ravno na dopustu..

no ja, crkljanja nikoli ne manjka. da mi drugi kuhajo - tudi s tem se da živet :)

siva teorija je, zeleno je drevo življenja...

v sredo, 6. svečana '13, smo v centru pripravili tole.

še eden v vrsti Velikih.

vir 

...večnost njegove življenjske filozofije pa tli, nemalokrat tudi zažari iz misli, besed in zapisov, ki so jih sogovorniki – dr. Jurij Kunaver, Stane Peterlin, Boris Kham, Jože A. Mihelič in Janez Stergar - prispevali za večer odprtja razstave. da je imel neverjetno sposobnost očaranja poslušalca, pripraviti ga k spoznavanju mogočnosti Narave. da je bilo njegovo občudovanje lepega nalezljivo. in da mu je bilo razumevanje sveta okoli nas in spoštovanje vesoljnega stvarstva življenjsko poslanstvo in vodilo obenem. ni bil teoretik, z besedami jw goetheja je prisegal na prakso: siva teorija je, zeleno je drevo življenja...

razstava bo na ogled do 7. aprila. le prid'te!

kulturni in siti

sveti krištof

 je čez vodo nesel malega jezusa.

zato je logično, da so otroci v gostilni very welcome.

imajo celo svoj jedilnik.

6. februarja '10 sva se poročila.
 
vedoč, da bomo obletnice (redno) celodnevno praznovali 8. februarja.

letos:

moja malenkost na popoldanskem kulturjevanju po dolžnosti kulturna na sicer mrzlem, a prijetnem kramljanju in ubranem petju v podbrezjah, pod taborsko lipo.

njegova luna sije, skomponiral matej hubad, je med slovenskimi zborovskimi in narodnimi, z ljubezensko tematiko, med mojimi top tri.

a pred tem, dopoldne, mi trije, po škofji loki zavili h krištofu v predoslje.

se spomnite, ko smo davnega 2011 poleti, pri kunstlju v radovljici, kosili skupaj z jančarjem?

no, danes je naše dete, mi2 in noben drug, kosil v isti sobi z mr. presidentom, g. pahorjem.

in, nenazadnje, jedli smo o d l i č n o.

jabolčna juha s karijem in lososovim žličnikom 
račja prsa z medom, kostanjevimi njoki in koruznim brulejem ter pomarančna omaka s hokaido bučo  

duet gobovih juh z jurčki: z ajdovo kašo / s kislo smetano
krača mladega odojka na zeleni leči, štruklji s kislim zeljem, ajdovo kašo in jurčki ter nadevana sveža repa 

juha zelene bučke z bučnimi semeni 
koruzni rezanci s sojino smetano in bio piščancem....

priporočamo. cene niti niso navite. ambient pa zelo domač.
in bistveno:

otroci zelo dobrodošli. dobijo celo slinček :)

zelo kulturen dan.

januarjevanja..

so vsako leto mistično početje. do konca meseca te več ali manj kljuva, kaj če bo tako celo leto?
takšno krasno vreme?
taka dobra hrana?
malo vneta ušesa?

in najbolj pereče:

časa pa malomalo?

moj (najin) prosti čas je še vedno (skoraj v celoti) namenjen Vidi.

ki veselo raziskuje krožnike,
ki rada raziskuje z rokami frej,
še vedno srfa, tokrat zgolj z dilo,
moli jeziček,
raziskuje svet,
in veliko spi...

se najdejo dnevi, ko mi zdravniško osebje pokvari teden.

se pa težko najdejo dnevi (a vendarle), ko mi ga služba :P

te dni je napeto...na vseh področjih službe.

vseeno, izziv 2013, brez onih minljivih sledov za trajne spomine (hvala 2864 in polona), je pa načrtovanje novega centra na Bledu.

once in a lifetime experience.

fotke so iz mittersilla (NP Visoke Ture, Solnograška, odprtje 2007), one iz drugih koncev sveta mrbit še enkrat najdem..
na bledu takšne megalomanije ne bo, vseeno pa dostojno TNPju in Gorenjski.

pa ga 'mamo

končno nabrali dovolj časa
in ga zlepili
pa naložili.

kratek, a vseeno impresiven.




in danes, jutri, cel teden, naj sneg pada, pada, za nove bele timelapse

v neskončno iskanje

lepega naj nas pelje 2013.
proč z navlako.

 jutro

ob photo

sedaj, ko smo trije, od tega en premajhen za daljše ture vštric držat,
moj mož v neskončnem iskanju lepega uživa v ranih bohinjskih urah,
za zaključek 2012 na soriški planini, njegovi skoraj najljubši.

njegova žena pa, tradicionalno na jutro novega leta, okoli skrivnostnega jezera. čarobno. sploh v jutranjih samotnih meglicah. kljub megli ti postane jasno, odkod prabohinjcu navdih za divjo jago in druge

 takšne strašnostrašne pravljice...

vseeno vsakič hitiva domov, crkljat našo malo pravljico, pa skupaj lovit fužnarske sončne žarke...

v 2013 velikokrat vsaj za hip v neskončno iskanje lepega. naj traja.