saj veste, pred veliko nočjo...

...se po (ponekod nedavnih) standardih spodobi:
pomiti okna,
omesti šporget in dimnik,
zamenjati vsebino garderobnih omar,
obiskati frizerja,
začeti urejati vrt
etc.

in seveda barvati pirhe, (z)gnesti potico, skuhati mesne dobrote, izruvati hren. pa nesti dobrote k žegnju. in prisostvovati ostalim velikončnim obredom.

predvsem pa, v tej dirki, sebe pripraviti na praznike. 

ostalih vsakdanjih prilik, neprilik, zadreg in ne-bodi-ga-treba urgenc, sploh ne omenjam.

zato me tudi v takšnih tednih vabijo vzporedni svetovi. vsaj za kratek čas in vsaj zavoljo praznika.

 pet minut zase..

OB photo

ena homofobna

pa smo spet razdvojeni, kajne? no, vsaj v parlamentu so skoraj zgledno enotni.

in, kako grozno, eni tako nazadnjaški. da težko sprejmemo dejstvo, kdo bo koga posvajal oz redil. da kratimo pravice. komu? otrokom? strašni smo. aja, ne otrokom. istospolnim.

sprenevedanje o pravicah. 

in toleranci. vsi, ki ne mislimo enako, smo iz srednjega veka. toliko o toleranci.

skratka, za posvojitve nisem ravno navdušena. predvsem osebno mnenje. in celo beroč raziskave o tej temi. ki so naročene z ene ali druge strani. se razume.

izvzemši tiste situacije iz prejšnjega predloga zakona - biološki otroci in to ---- a potem se debata hitro zaplete, kajne?

osebno poznam dva homo-para. in kar nekaj homo-usmerjenih. s popolnoma nobenim nimam nobene težave. še več, z nekaterimi se presneto dobro razumem! in na skupni poti s partnerji/partnericami jim želim vse dobro.

sem pa, v iskanju resnice, brskala za mnenje tudi pri starejši prijateljici - če kdo pozna LGBT sceno, jo ona - blazna svetovljanka, inteligentna, večino leta živi sicer v tujini, istospolnih pozna veliko - od visokih politikov do domačih sosedov:

darling, daj me razsvetli in povej dejstva, zakaj otroke v posvojitev tudi istospolnim. 

sem proti. 

zakaj? 

ker to ni naravno.

pa ne mi zdaj polemizirat o fotrih pijancih, zadetih mamah, zblojenih starših. obstajamo tudi drugačni. takisto v enostarševskih družinah. različne situacije najdete tudi v homo skupnostih. dejstvo. zaradi mene se lahko uzakoni poligamija - kot popolnoma svobodna, demokratična izbira.

ampak otroci so sveti, menda.

morate pa priznati, da se v iskanju sprejetja drugačnega mišljenja vsaj trudim. nekoč, po sprejetju - bodisi letos, bodisi čez x let -  ga bo v glavi itak potrebno sprejeti. predvsem zavoljo (tistih) otrok. zavoljo trendov bolj težko.

danes je materinski dan

pa lepo ga praznujmo :)

mmmm, diši...

OB photo

nedojemljive dimenzije smrti

 
the opinion which other people have of you is their problem, not yours. 
                                                                                              elisabeth kübler-ross

tam daleč, nekje, milina..

OB photo

o mojem mnenju neke krasne vrste obstajanja po življenju sem nekoč že pisala.. večno aktualna tema. poguglajte tole (priznano) znanstvenico, preberite njeno knjigo - ena sama (v sicer različnih izdajah) je prevedena v slovenščino - ne boste ostali ravnodušni. nekateri izmed vas (nas) verjetno še bolj prepričani, da je tuzemsko življenje spolzka ožina, za njo-okoli nje-pod njo-nad njo-ob njej pa milina......mir siona.

pomirjujoče, mar ne?

veliko, večje, nedojemljivo

OB photo 

zagovornica hospicev, nasprotnica evtanazije. 

in za skeptike - nak, ni (bila) pripadnica rkc-ja. 

v planico ne greš tekmovat. v planico greš uživat.

kako lepa stavka, kajne? tako pravi naša reprezentanca. in verjetno še katera druga.

naša družina je že od pamtiveka začetka skokov obsedena z njimi. ko so se šele začeli v bohinju, ko so bili preseljeni v planico, ko sta bili v podbrezjah - ravno na gozdnem pobočju pred našo hišo -  zgrajeni dve skakalnici - 10- in 25- meterska. še danes starešina kozjek hrani in na ogled ponuja svoje oldtimerske elanove skakalne smuči v vrtni uti. moj brat, sicer hribolazec po duši, na polici hrani pokale, prejete v skokih. čez 10- metersko smo v podbrezjah odsmučale (priznam, bolj kot skakale) tudi punce.

v mojem zgodnjem otroštvu sem prvič obiskala planico. kolikokrat smo šli tja družinsko, ne štejem več - na vitrancu nisem bila niti enkrat. pa pustite ob strani alkohol, netransparentne gradnje, politične zdrahe in druge minljive zadeve. planica je res kraljica.

planica je fenomen. športni in družbeni. prizorišče z najlepšo kuliso na svetu.

v albumih sta še vedno fotografiji in podpisa najljubših dveh takratne osnovnošolke: dietra thome in tonija nieminena. ne moreš verjet, a? kdo je že to? legendi .

in zraven planiške fanfare...

OB photo

zato pa lahko verjamete, da tudi za današnje slovenske orle trdno stiskam pesti. in ja, kurja polt me obliva, ko pred 4 zlatimi fanti današnje tekme iz 30.000 glave množice doni zdravljica.

za razliko od alpincev so malo manj sebi pomembni in strašno simpatični. mar ne? no, pri tini maze vseeno švicam, njen karakter in narodove težave z njim gor al pa dol. po mojem mnenju mu sicer nič ne manjka. je šampionski. grize, kjer večina že zdavnaj obupa ali si ne upa. še ena legenda.

planica je sama po sebi spektakel. resda leži v neposredni bližini narodnega parka, a zgodovina dela svoje. njen sloves (infrastruktura še ne) uživa nekaj podobnega kot monaco v F1 ali pa wimbledon v tenisu. v času moje vodniške kariere je bil skoraj vsak avtobus (sploh nemško govoreč), obiskujoč kranjsko goro, napoten tudi v planico. pred desetletjem je mtours v planici večkrat skrbel za vip goste save tires - goodyear, enega izmed takrat velikih sponzorjev. najbolj množično so prihajali - kdo drug - norveški poslovni partnerji. se je pa našel tudi kak eksot. gospod dobavitelj kavčuka iz brazilije. z mojo, bolj tropsko takrat portugalščino, si pri skokih nisva mogla kaj dosti pomagati. užival je vseeno, a preferiral je nogometne tekme :)

planiška letalnica je locirana idealno. za dolino pod poncami, predsobo tamarja, namreč velja:
je relativno globoka in zaprta, kar pomeni manj vetra (vsaj pomenilo je, situacija je v zadnjih letih drugačna...),
ima kar solidno nadmorsko višino, kar omogoča dolgo snežno odejo,
pobočja so izredno strma, primerna za naravni nalet,
v bližini je kranjska gora z ustrezno infrastrukturo,
v bližini je avtocesta beljak-videm,
in, ni zanemarljivo, ima sanjsko kuliso ponc, jalovca in grebena šite-travnik-mojstrovka.

njegova visokost, osrednji motiv grba PZS

OB photo

za slovenijo je planica skorajda državni simbol. zato se državnega praznika nadejam tudi jutri.

srečno fantje! pa, bonne chance, tina!!!

veselo pomlad vsem!

kakšen dan!
prvi pomladni
delni sončev mrk
mlaj
planiški praznik
proslava in fešta za materinski dan v našem kulturnem domu




pa en fajn skok v pomlad vsem!

siggovi čutari, moja motorola

mi smo šli v ukanc okusit in preizkusit novi čutari. da ne omenjam pečenih postrvi...

darila za prvi pomladni dan :)

tanka rdeča črta

ste brali tole jančarjevo knjigo?

Tomo Virk: To noč sem jo videl ni roman o »naših« in »njihovih«, o pravi in nepravi strani v zapletenem, kaotičnem metežu druge svetovne vojne na Slovenskem, temveč je predvsem roman o ljudeh, »ki so hoteli samo živeti«, in sicer v za to najbolj neprimernem času, v obdobju okrutne vojne.

če ste jo prebrali, potem ste te dni verjetno zasledili tole in tole. 

med drugim (tudi) srhljivo.

pomlad v zraku? pomlad v bohinju?

saj veste, kako je na prvih zmenkih. lokacija je izbrana nekje na pol poti obeh. pri nama je bil to običajno bled. po dobrih šestih mesecih zveze je bilo dilem o lokaciji konec - zakaj bi pa se pa jaz sprehajal okoli blejskega jezera? ja, dejansko je bohinjsko bolj romantično in samotno, v pozitivnem smislu romantičnih sprehajalcev.

***

sodelavec jože a. mihelič mi je nekoč, na krasen jesenski dan, ob sestopu z razglednega pršivca, v navzočnosti mojega bivšega fanta/zdajšnjega moža dejal: a ni lepo, imeti fanta iz tako krasnega bohinja? moj odgovor: podpišem. najverjetneje si geografinja fante izbira po ključu idiličnih krajev...saj ne, no...

***

jerin soprog anže (in še marsikdo): vam pa res ni potrebno hoditi na dopust. saj ga imate vsak dan!

***

fotografom krajinarjem, domačim, nedomačim, zelo tujim - neskončni navdih, isti motiv, vedno drugačen.

***

in dejansko drži. dostikrat imam občutek, da sem na počitnicah. izven porodniške sicer hodim v službo (in tudi delam!), a v bohinju se dejansko počutim na počitnicah. ker je res lepo. brez pretiranega lokalpatriotizma (nenazadnje nisem domačinka).

vsako jutro dovolj energije,
za nov val turistične evforije

OB photo

in, kot pravi marsikateri starš v bohinju - zaradi človeške narave in fraze sosedova marmelada je boljša kot naša - običajno - a ne nujno - v bohinj priseljen starš: za otroke, družinske sprehode in približevanje čudovitega sveta narave mladičem je bohinj i-d-e-a-l-e-n.

čarobna mostnica 1

OB photo

tisti, ki radi obiskujete čudoviti svet zelene barve - verjetno veste, koliko je vredno, da imaš travnik, gozd, vzpetinico ali kakšno vodo s kamenčki na zalogo blizu doma.

čarobna mostnica 2

OB photo

v bohinju je vse to na dosegu roke. in skoraj vse to je spoznano za naravno vrednoto.

kakšen razgled!

kakšna malica!

kakšna malica z razgledom...

OB photo

še več. vse to je urejeno z ličnimi pešpotmi, planinskimi potmi, klopcami in za otroke s tako zanimivimi markacijami. okrašenimi z lišaji, kar pomeni, da ima nadkvaliteto tudi zrak..

meni najljubši fužnarski smerokaz

OB photo

med vsem tem lahko izbiraš glede na količino prostega časa, zahtevnost, vreme, voljo etc. naša družina uživa ves ta luksuz na dnevni bazi.

zelo hvaležni.

dobrodošli v bohinju! hvaležni boste tudi vi...

spominsko obnavljanje preteklega/kronotrilogija III

ko bratec ali sestrica dobita mlajšega sorojenca, je pogosto vprašanje: a je kaj ljubosumen? pri nas teh težav ni bilo, vsaj ne neposrednih. občasno se je pojavljajo tiho ljubosumje, po najini oceni nič zelo dramatičnega. vido smo, v najbolj pestrih tednih, dodatno angažirali na različnih področjih...večinoma pod taktirko dirigenta atija. pa s pestro družbo bratrancev, sestričen, starih staršev..

verjetno sem jaz imela večjo krizo oz slabo vest, da nisem dovolj časa z vido. marsikatera mami je pritrdila temu oz prestajala podobno izkušnjo. 

kakorkoli. mine hitro. gledano danes: prehitro.

sem pa že poleti sklenila, da našo didi - mogoče tudi zavoljo slabe vesti - jeseni popeljmo v čudoviti svet lutk in domišljije. gledališče oz gledališka hišna pravila so dovolj fleksibilna in prijazna tudi tistim od daleč, tistim na porodniški in tistim, ki nemalokrat zbolijo. prvi abonma v lutkovnem gledališču ljubljana. in izkušnja je krasna. za obe. gledališče je zgolj češnja na smetani. na smetani spoznavanja prestolnice, potepanja po tržnici, obiskovanja znamenitosti, brskanja po trgovinah,...

gledališče zelo priporočamo. verjetno vas je večina doma bližje ljubljani kot mi. lutke pa tudi naredijo svoje. tako svoje, da imamo vsak mesec novo predstavo tudi doma.

moj lumix

prvi meseci po porodu se - upoštevaje sorojence - morda malce vlečejo. nove razmere zahtevajo prilagajanja s strani vseh. verjetno največ s strani novorojenca. kljub 1000 in 1 razlogu, zakaj novi mladiček potrebuje mamico, pa zagovarjam idejo - takisto že pri vidi - da ta mladiček potrebuje ne zgolj trenutek, pač pa lep zalogaj časa, preživetega tudi (samo) z očetom. oziroma oče z njim. starejši pa tudi lep zalogaj časa, preživetega z mamico in hkrati brez mlajšega. 

takšno prilagajanje ne škoduje nikomur, koristi pa vsem štirim.

rastejo otroci, rastemo starši.

OB photo

konec medblogovske trilogije...

danes je jutri od včeraj

koncept časa.

ga kdaj razlagate otrokom?

blazno zanimive debate...

ob spodnji boštjan gleda izpod čela in si misli: bašeš.

dialog:
a je danes jutri? 
hja. danes je v bistvu jutri od včeraj.
vsak danes pač večkrat omenjamo jutri..

kot vsak piko tudi ona radovedno sestavlja pojme:
jutri/včeraj/danes,
februar/marec/april
minuta/ura 

tudi s pomočjo tele janodove lične zadeve. številke smo (predvsem zaradi dore...) v celoti odstranili, imena dni v tednu prelepili v slovenske, pa dodali veter in meglo.

vir

in tako modrujemo o času. nekoč ji morava razložiti, da čas teče.

vzporedni svetovi

tale je domača. hišna. verjetno ima vsak svojo izkušnjo z vzgojo mulčkov in vzporednim izvajanjem osnovnih življenjskih nalog. naši izkušnji je podobna še marsikatera. verjetno je kopirana milijonkrat. ampak, doživeti jo moraš sam. ker je res enkratna.

moje uradne službene dolžnosti niso ravno enostavne. so relativno dinamične, spremenljive, nenazadnje odgovorne. ampak, ne morejo se primerjati z delovnim dnem, ko za dva črmlja, po možnosti bolna (bohvar driske), skrbiš od 0:00 do 0:00. v lastnem gospodinjstvu.

previjanje, oblačenje, hranjenje, animiranje, kuhanje in držanje pesti za spanje (pri nas itak nobena ne spi čez dan kaj omembe vrednega). predvsem pa dihanje. da sfolgaš. z gospodinjstvom vred. in ekstra meni za doro. da ne govorim o lovu za decembrskimi in januarskimi sončnimi žarki.

verjetno se katera strinja, da je takratni vrhunec osebnega luksuza oz pobeg v nek drug svet večerna sproščujoča prha?

včasih se počutim kot podporni steber, žal zelo načet...

OB photo

včasih kot ruševina...

OB photo

po prhi pa kot energije polna paleta spomladanskih barv...

OB photo

v globoki zimi je delovni dan z dvema čmrljema imel tri zmage. prva je bila dorin kratek spanec takoj po zajtrku, druga se je začela vzporedno s sončnimi koraki na sprehodu, tretja pa ob b-jevem prihodu domov.

v trenutni življenjski situaciji sicer uživam. ampak nikoli, res nikoli, še ni bilo tako naporno.

nerodno je,

ko mož ob prihodu domov (iz službe) naleti na ženo, 

ki izgleda našpičeno takole....

OB photo

v redkih prostih sekundah po energijo letim v druge dimenzije znotraj človeškega uma. neverjetno, kje vse jo najdeš....

običajno v imaginarni bližini doma....

OB photo

obvezno v realni fizični aktivnosti na svežem zraku...

OB photo

in v meditaciji, kakršnikoli že...samo, da je.

OB photo

najbolj dragocena je tista, ki se poraja ob gledanju mladih trav, ki plezajo v še en nov dan.

sky is the limit

OB photo

človeški um je res nekaj multidimenzionalnega, brezmejnega. eksistenčnega pomena.

spominsko obnavljanje preteklega/kronotrilogija II

rojstvo otroka. še vedno misteriozna stvar, težko predvidljiva, polna presenečenj, tako doživljenjska...

porod, nosečnost, pričakovanje, novorojenček - nič ne odtehta besede rojstvo. 

vrhunska predstava narave. dih jemajoče. bistvo življenja.

 OB photo

vrata v 2014 smo odprli vznemirjeni. čakali smo junij. in je prišel.

 otok na vrbskem jezeru, poletna kapela

OB photo

napovedoval se je po malem že v maju, dokončno pa eksplodiral devetega junija. v nosečniški literaturi običajno piše: skoraj nikoli ni tako kot v filmih: nosečnica reče - rodila bom - in rodi.

pri nas je bilo skoraj tako. 

ob osmih (zvečer) pri cukiju na sladoledu,
ob desetih na ctgju,
ob enajstih na sprejemu,
(malenkosti štejejo)
ob malo pred poldvanajsto v porodni,
ob malo po poldvanajsti smo se crkljali.

če bi bilo vedno tako, se na to veliko dejanje lahko prijavim vsaj enkrat na mesec.

je pa hitrost očitno pogojena s karakterjem. dekletce ima baterije duracell+++.

no, naša dora je, milo rečeno, res nepotrpežljivo bitjece. in živahno. in glasno. in sladko. tipična ženska.

modrovanje poletja 2014

 OB photo

preden sem jaz zajela sapo, je bila zunaj,
dojenje je bilo - skoraj - od samega začetka šolsko: 15 minut - in niti požirka več(!),
od rojstva naprej naša bjuti mlajša kriči, jaz je še nisem slišala jokati se.
pri dveh mesecih je ugotovila, da čez dan več kot 30 minutnih spancev ne potrebuje.
pri treh mesecih je dremeže zreducirala na dva na dan,
kosilo skuham najhitreje v bohinju, skoraj prepričana,
pri treh mesecih je ugotovila, da sedenje v naročju zanjo ni sploh.
pri treh mesecih (točno) se je obrnila v levo na trebuh, teden kasneje še v desno,
pri petih mesecih (točno) je začela s plazenjem po trebuhu,
pri sedmih mesecih (točno) je vstala,
pri osmih mesecih (skoraj točno) je usvojila bistvo sedenja (ki ji ni baš nešto, malo dolgočasno),
pri devetih mesecih (točno) se je čez noč zbudila samo dvakrat. sicer ponoči ne spi. tri ure skupaj še spacka, potem je pa že nekaj v zraku: dojenje, gibanje, dolgčas, zehanje, crkljanje,..

pri devetih mesecih hodi še ne. suhcana kot je, verjetno še nekaj časa ne bo. do poletja naj še počivamo...kajti, sosedov travnik bo o-b-l-e-g-a-n.

tisto o nočnem spanju in samo dvakratnem zbujanju je sicer že passe. prigovarjanje, da pametni-to-be otroci spijo ure in ure, ne zaleže.


svet brez mami? z atijem gre, ostali odpadejo kot gumb. dretje.


dretje ji je, ugotavljam po malem, hobi.  

grozna mama, ane?

in ne dela razlik med zvočno jakostjo in vztrajnostjo svojega dretja,  stremeč k izpolnitvi svojih želja. bodisi je na pohodu lakota, prisilen odmik od šporgeta, enostavno previjanje, odvzem igrače s strani vide ali pa samo dolgčas - tisto o dretju drži - jakost in dolžina sta dih jemajoča.

naša dorči bo ali svetovna prvakinja ali svetovna metal zvezda ali pa svetovna zgagica.

je pa naša, nenadomestljiva, atijeva ljubica, vidina igračka, moja beauty princeska.
 
otroci so neprecenljiva dragocenost. z njimi delajmo/sodelujmo temu primerno.

vodiva ju po poti življenja

OB photo

spominsko obnavljanje preteklega/intermezzo

poleg družinskih spominov je glavni razlog za pisanje bloga njeno veličanstvo - Narava. Oziroma njeno veličanstvo zapisano v pikslih fotografij mojega moža.

v zadnjih mesecih je ljubica F sicer zapostavljena, na račun družinskih zadev. kljub temu bera ni zanemarljiva. ob lepih trenutkih v Naravi vzdihuje že mladi rod: mami, ane, kako je tukaj/tole/tam/danes lepo...

res je lepo. svet je lep. bohinj je lep.

v zgodnjih urah novega dne,

med vlažnimi mahovi,

na  mrzlem zimskem soncu,

pred slepeče zelenimi bukvami,

ob abstraktno omedenih smrekah,

nekje nad meglicami bohinjskih juter.

 

   

a punce ga pogrešamo.

doma ga, po jutranjih potepanjih, čaka mmmmm zajtrk. 

s tremi glasnimi, zahtevnimi in zaljubljenimi. 

svet je res lep. 

lep bo tudi, ko naju bosta punci tako zelo pogrešali in bo zajtrk čakal naju :)

spominsko obnavljanje preteklega/kronotrilogija I

se spomnite tistega trenutka, okoli novega leta, si rečeš: tole bom, tega ne bom, tole bom, tega pa sploh ne bom,... nikoli več in vsak dan v letošnjem letu.

prejšnji blog je obtičal nekje v juniju 2013. imel preko 23.000 ogledov. vsake toliko časa me je kdo zbodel...zakaj ga ne pišem več...ni šlo. časovno.

že dalj časa sem vedela, da bo blog ponovno zagnan. navzlic manjku prostega časa...predvsem zavoljo spominskega obnavljanja preteklega v naslednjih letih.

zgodilo se je veliko. najpomembnejše - vsaj po občutku - v retrospektivi.

prvi del kronotrilogije:

veliko vode je preteklo pri svetem janezu. 

poletje 2013 smo preplavali in prehodili po dolgem in počez. bilo je krasno. noricam navkljub. jezero je imelo skozi julij in avgust prijetno temperaturo. naša družinica dovolj časa. vida pa velike oči. ona ne bi na mojstrovko. ona bi direkt na lepo špico.

vizionarka. danes ima po sobi nalepljenih kup markacij. in smerokazov. če je le opcija, hodi po brezpotjih ob makadamih in asfaltiranih cestah. avanturistka.

zaključek poletja smo preživeli na hvaru. z rentanim chevroletom. namreč, dejstva - njihova živost je še danes daleč od obledele:
ob 4h zjutraj v splitu
škoda in honda totalki
od blizu spoznali 3 mlade žurerje
in njihove prijateljice noči
podarile odejico naši dvoletnici
spoznali očeta, gastarbeiterja v salonarjih in kravati
z zelo poceni apartmaji, za nas z ekstra popustom
vseeno raje odšli na PP
vstopili v leto 1985
zaradi vidočke bili blazno gor vzeti 
plačali kazen
vseeno odpluli na hvar
in ga, brez praskice na nosu, uživali....
pa s kombijem in našo smrtno ranjeno oktavijo prišli nazaj na mraz.

hvar. sunčani hvar. še bomo šli. tudi čez tisto križišče.

preostanek leta smo preživeli sproščujoč se ob jezeru. pa, s firbcem pogojeno, radovedno čakali leto 2014..

...in velika vrata končno odprli....

fotke, kot vedno, boštjanove