spominsko obnavljanje preteklega/kronotrilogija III

ko bratec ali sestrica dobita mlajšega sorojenca, je pogosto vprašanje: a je kaj ljubosumen? pri nas teh težav ni bilo, vsaj ne neposrednih. občasno se je pojavljajo tiho ljubosumje, po najini oceni nič zelo dramatičnega. vido smo, v najbolj pestrih tednih, dodatno angažirali na različnih področjih...večinoma pod taktirko dirigenta atija. pa s pestro družbo bratrancev, sestričen, starih staršev..

verjetno sem jaz imela večjo krizo oz slabo vest, da nisem dovolj časa z vido. marsikatera mami je pritrdila temu oz prestajala podobno izkušnjo. 

kakorkoli. mine hitro. gledano danes: prehitro.

sem pa že poleti sklenila, da našo didi - mogoče tudi zavoljo slabe vesti - jeseni popeljmo v čudoviti svet lutk in domišljije. gledališče oz gledališka hišna pravila so dovolj fleksibilna in prijazna tudi tistim od daleč, tistim na porodniški in tistim, ki nemalokrat zbolijo. prvi abonma v lutkovnem gledališču ljubljana. in izkušnja je krasna. za obe. gledališče je zgolj češnja na smetani. na smetani spoznavanja prestolnice, potepanja po tržnici, obiskovanja znamenitosti, brskanja po trgovinah,...

gledališče zelo priporočamo. verjetno vas je večina doma bližje ljubljani kot mi. lutke pa tudi naredijo svoje. tako svoje, da imamo vsak mesec novo predstavo tudi doma.

moj lumix

prvi meseci po porodu se - upoštevaje sorojence - morda malce vlečejo. nove razmere zahtevajo prilagajanja s strani vseh. verjetno največ s strani novorojenca. kljub 1000 in 1 razlogu, zakaj novi mladiček potrebuje mamico, pa zagovarjam idejo - takisto že pri vidi - da ta mladiček potrebuje ne zgolj trenutek, pač pa lep zalogaj časa, preživetega tudi (samo) z očetom. oziroma oče z njim. starejši pa tudi lep zalogaj časa, preživetega z mamico in hkrati brez mlajšega. 

takšno prilagajanje ne škoduje nikomur, koristi pa vsem štirim.

rastejo otroci, rastemo starši.

OB photo

konec medblogovske trilogije...