moje uradne službene dolžnosti niso ravno enostavne. so relativno dinamične, spremenljive, nenazadnje odgovorne. ampak, ne morejo se primerjati z delovnim dnem, ko za dva črmlja, po možnosti bolna (bohvar driske), skrbiš od 0:00 do 0:00. v lastnem gospodinjstvu.
previjanje, oblačenje, hranjenje, animiranje, kuhanje in držanje pesti za spanje (pri nas itak nobena ne spi čez dan kaj omembe vrednega). predvsem pa dihanje. da sfolgaš. z gospodinjstvom vred. in ekstra meni za doro. da ne govorim o lovu za decembrskimi in januarskimi sončnimi žarki.
verjetno se katera strinja, da je takratni vrhunec osebnega luksuza oz pobeg v nek drug svet večerna sproščujoča prha?
.jpg)
včasih se počutim kot podporni steber, žal zelo načet...
včasih kot ruševina...
po prhi pa kot energije polna paleta spomladanskih barv...
v globoki zimi je delovni dan z dvema čmrljema imel tri zmage. prva je bila dorin kratek spanec takoj po zajtrku, druga se je začela vzporedno s sončnimi koraki na sprehodu, tretja pa ob b-jevem prihodu domov.
v trenutni življenjski situaciji sicer uživam. ampak nikoli, res nikoli, še ni bilo tako naporno.
nerodno je,
ko mož ob prihodu domov (iz službe) naleti na ženo,
ki izgleda našpičeno takole....
običajno v imaginarni bližini doma....
obvezno v realni fizični aktivnosti na svežem zraku...
in v meditaciji, kakršnikoli že...samo, da je.
najbolj dragocena je tista, ki se poraja ob gledanju mladih trav, ki plezajo v še en nov dan.
sky is the limit
človeški um je res nekaj multidimenzionalnega, brezmejnega. eksistenčnega pomena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar