in, kako grozno, eni tako nazadnjaški. da težko sprejmemo dejstvo, kdo bo koga posvajal oz redil. da kratimo pravice. komu? otrokom? strašni smo. aja, ne otrokom. istospolnim.
sprenevedanje o pravicah.
in toleranci. vsi, ki ne mislimo enako, smo iz srednjega veka. toliko o toleranci.
skratka, za posvojitve nisem ravno navdušena. predvsem osebno mnenje. in celo beroč raziskave o tej temi. ki so naročene z ene ali druge strani. se razume.
izvzemši tiste situacije iz prejšnjega predloga zakona - biološki otroci in to ---- a potem se debata hitro zaplete, kajne?
osebno poznam dva homo-para. in kar nekaj homo-usmerjenih. s popolnoma nobenim nimam nobene težave. še več, z nekaterimi se presneto dobro razumem! in na skupni poti s partnerji/partnericami jim želim vse dobro.
sem pa, v iskanju resnice, brskala za mnenje tudi pri starejši prijateljici - če kdo pozna LGBT sceno, jo ona - blazna svetovljanka, inteligentna, večino leta živi sicer v tujini, istospolnih pozna veliko - od visokih politikov do domačih sosedov:
darling, daj me razsvetli in povej dejstva, zakaj otroke v posvojitev tudi istospolnim.
sem proti.
zakaj?
ker to ni naravno.
pa ne mi zdaj polemizirat o fotrih pijancih, zadetih mamah, zblojenih starših. obstajamo tudi drugačni. takisto v enostarševskih družinah. različne situacije najdete tudi v homo skupnostih. dejstvo. zaradi mene se lahko uzakoni poligamija - kot popolnoma svobodna, demokratična izbira.
ampak otroci so sveti, menda.
morate pa priznati, da se v iskanju sprejetja drugačnega mišljenja vsaj trudim. nekoč, po sprejetju - bodisi letos, bodisi čez x let - ga bo v glavi itak potrebno sprejeti. predvsem zavoljo (tistih) otrok. zavoljo trendov bolj težko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar