spodnje bohinjske, njih obisk

kako se je začelo, 

tako smo jih načrtovali, 

z možica smo jih študirali...

OB http://ob-photo.jalbum.net/OB

je bil dolgo planiran...dejstvo, da jih imam pred nosom, da vabijo s cvetjem in fantastično grebensko potjo, je za posledico imelo drugo dejstvo, in sicer, da čakamo vreme in prost dan. unijo obojega. po dnevih, tednih, mesecih čakanja se je unija našla predprejšnji teden, v soboto 12.

super dan, super vreme in super pogoji. začela sva na kobli, nekje ob šestih, prišla po bukovem gozdu do orožnove in preko melišča in ruše do grebena...mijauuu se je slišalo prebujajoče mačke iz stržišča, sem pa tja se je zaslišalo mukanje iz kala. skor dobesedno. tako na dlani sta bila. baška grapa se je že kopala v soncu, tisti ozki most, kjer so se pred leti priškali, kdo da  bo šel prvi čez, ali oni k pogrebu ali oni k krstu, je bil še v senci pa zato ni bilo videti, ali so še vedno gor ali ne...

sonce je pričelo navijati svoj volumen in veter mu je dajal kontro...odlično. s pogledom na jezero, s pogledom na 3glav, sva drugič fruštkala.

potem pa drumladrumla po grebenu. četrt - konjski vrh - poljanski vrh - matajurski vrh - raskovec - mali raskovec - suha rodica - rodica. tri ležerne urice s posedanjem med cvetjem, momljanjem trave, štetjem oblakov, sledenjem grebenom in prelazom julijskih alp, pa prepoznavanjem (meni manj znanih) primorskih - tolminskih planin, nastavljanju fotografu......

je še kaj boljšega na sončno soboto?

turista nobenega, veter je hladil vročino.

rodica je bila druga zgodba. bližina vogla zvabi sem gor marsikoga. kljub temu je pot relativno naporna, oz bolje rečeno - dolga. pa čez tale hrib, čez drugi dol, čez tale ovinek, drugo melišče, zadnje snežišče, vse do šije, vse do orlovih glav, vse do vogla.

dolskoz z gondolo, z avtom po avto na koblo in domov na slastno enolončnico fižola, leče, čičerike, paprike in paradižnika. s skledo domače berivke.

spodnje bohinjske gore imajo svoj čar. ravno prav odmaknjene, za prečenje ravno prav dolge, da so izogib povprečnega pohodnika. s pogledom na morje, s sapo mediterana in z ozirom na snežake, potešijo razglede. z vrtički vseh barv in z oblikami čudovitih nekaj-kakor japonskih mini zasaditev so balzam za oči. s svojimi 8 urami hoje tura vsaj delno utrudi fizikalca, da naslednji dan z užitkom poležavaš, lenariš in mežikaš v sonce, recimo z viseče mreže...

čudovita tura, v priporočanje :)

več fotk zvečer. eni še delajo, drugi praskamo vrt, božamo kuhinjo in masiramo računalnik...

čas, time, die zeit, tempo

 learning to fly (vsak dan in vsak dan)

OB http://ob-photo.jalbum.net/OB

čas teče enakomerno in brez prestanka. to je iz matematične geografije, prvi letnik faksa. dejstvo vredno pomnenja.

ampak kaj, ko se skoz nekaj novega poraja in tok časa enostavno zamaja..

vrt večinoma dela sam od sebe ves čas. sem pa tja populiva tiste plevele, ki so višji od stegnjenega palca in kazalca (cca 20 cm), pa poflancava sem pa tja kakšno zelje, čigar koreninco prebavlja prasemerjase od bramorja.....

nonstop prestavljam rože, zadnji mesec z navdušenjem sadim vrtnice in skrbim za doživljenjsko večni časovni okras hiše (recimo bršljan).

vztrajam v tai chi - ju, ki je, roko na srce - fantastičen. samo čas potrebuje, cca uro na dan. govoriti o njem je izguba časa. potrebna je izkušnja. remember i am still learning.

vztrajam v vodenju japoncev po bledu...čeprav se tisti dve uri sprašujem, ali ima to še kakšen smisel poleg zaslužka? vzrok spraševanju - zadnjič mi je pomolila, moja japonska šefica, pod nos A4, ki se je začel nekako takole - hello, my name is (nekaj japonskega) - please take photo with guests, this is the most memorable thing for them - please walk slowly like a tturtle, we are very old - please provide a glass of water in a restaurant, we need to take medicine - sorry, my english is low. to je pisalo na koncu. in bila je low - same as 0. in kaj naj potem prevaja? nekaj v stilu, kot jaz govorim o dolžini, globini, širini jezera, ona prevaja marijo terezijo...

in prejšnji teden sem si omislila ožemalnik. takšnega za sočenje zelenjave in sadja.
eden sicer malo pisano gleda, a kaj, ko drugi trdi, da je vsak dan boljši okus.
težko bi verjela, dva tedna nazaj, da mešanica breskve, marelice, jabolka, limone, blitve, solate, korenja, kumare in paprike deluje tako fajn. na sokovih vztrajam že pet dni, naj bo tako še nadaljnjih 53655. 

pred teve se sprašujem, tudi jaz, kako to, da nogometaš, vreden xxxxx00 milijonov EUR v '90 minutah, za en gol čez-glavo-časa,  ne more stresti mreže reprezentance, ki je skupaj vredna manj kot on...verjetno je to logika avtomobilov. en hummer tudi ne prepelje toliko ljudi kot enajst katrc skupaj. verjetno je to logika brezglavega kapitalizma 21 stoletja.

in tu se pojavi težava meseca junija. svet se čudno obrača že zadnjih nekaj 1000 let. letos junija pa še sploh, v biti mene. davč pravi (tai chi), da spremembe prihajajo ves čas naproti. od nas je odvisno, ali jih sprejmemo ali ne. spremembe, ki si jih želimo, so super. tiste druge, ki pridejo same od sebe, pa so verjetno meant-to-be. sedaj, vprašanje je, kako tiste, ki si jih ne želimo, dejansko dobimo oz. zakaj so namenjene. da zadaneš na loteriji, da dobiš novega šefa, da se ti obeta selitev, da zboliš za rakom, da izveš o mafijskem sosedu, da srečaš svoj drugi jaz.
vse našteto so spremembe. nekaterih izmed njih res ne želim srečati...v osnovi sem najbrž nostalgik.

saj je vendarle tako lepo, kljub novim dnem, kljub sokovniku, tai chiju, nogometu, vrtu in lepi službi navkljub, še vedno za ves dan oditi v hribe, uživati, se razgledati z bohinjskega grebena na primorsko, vonjati jegliče in kosmatince, gristi planinske trave in si zraven mrmrati venturinijevo harmonijo gregorčičeve znamenje...njo prvi spev je moj slavil, poslednji njej se bo glasil, bog čuvaj,...mojo.

a junij je vseeno čuden. arbitraža, novi zakon tnp, pa kaj je že to, domovina?

tudi 300 let nazaj niso vedeli, kaj je domovina. zakaj bi čez 300 let?

o super grebenski poti črna prst-rodica-vogel pa kmalu. še ta teden. na balkonu loviva net kanal stara fužina. go figure! novi zakon tnp obljublja nadstandarde lokalnemu prebivalstvu...tako lahko zaključim, da ko živiš v tnpju, si dejansko pred časom :)

danes zvečer

pa res pade nova objava...

se je tolk stvari zgodil...

foto: pokojni dr. renato vidrih

dan naj bo fajn :)