spodnje bohinjske, njih obisk

kako se je začelo, 

tako smo jih načrtovali, 

z možica smo jih študirali...

OB http://ob-photo.jalbum.net/OB

je bil dolgo planiran...dejstvo, da jih imam pred nosom, da vabijo s cvetjem in fantastično grebensko potjo, je za posledico imelo drugo dejstvo, in sicer, da čakamo vreme in prost dan. unijo obojega. po dnevih, tednih, mesecih čakanja se je unija našla predprejšnji teden, v soboto 12.

super dan, super vreme in super pogoji. začela sva na kobli, nekje ob šestih, prišla po bukovem gozdu do orožnove in preko melišča in ruše do grebena...mijauuu se je slišalo prebujajoče mačke iz stržišča, sem pa tja se je zaslišalo mukanje iz kala. skor dobesedno. tako na dlani sta bila. baška grapa se je že kopala v soncu, tisti ozki most, kjer so se pred leti priškali, kdo da  bo šel prvi čez, ali oni k pogrebu ali oni k krstu, je bil še v senci pa zato ni bilo videti, ali so še vedno gor ali ne...

sonce je pričelo navijati svoj volumen in veter mu je dajal kontro...odlično. s pogledom na jezero, s pogledom na 3glav, sva drugič fruštkala.

potem pa drumladrumla po grebenu. četrt - konjski vrh - poljanski vrh - matajurski vrh - raskovec - mali raskovec - suha rodica - rodica. tri ležerne urice s posedanjem med cvetjem, momljanjem trave, štetjem oblakov, sledenjem grebenom in prelazom julijskih alp, pa prepoznavanjem (meni manj znanih) primorskih - tolminskih planin, nastavljanju fotografu......

je še kaj boljšega na sončno soboto?

turista nobenega, veter je hladil vročino.

rodica je bila druga zgodba. bližina vogla zvabi sem gor marsikoga. kljub temu je pot relativno naporna, oz bolje rečeno - dolga. pa čez tale hrib, čez drugi dol, čez tale ovinek, drugo melišče, zadnje snežišče, vse do šije, vse do orlovih glav, vse do vogla.

dolskoz z gondolo, z avtom po avto na koblo in domov na slastno enolončnico fižola, leče, čičerike, paprike in paradižnika. s skledo domače berivke.

spodnje bohinjske gore imajo svoj čar. ravno prav odmaknjene, za prečenje ravno prav dolge, da so izogib povprečnega pohodnika. s pogledom na morje, s sapo mediterana in z ozirom na snežake, potešijo razglede. z vrtički vseh barv in z oblikami čudovitih nekaj-kakor japonskih mini zasaditev so balzam za oči. s svojimi 8 urami hoje tura vsaj delno utrudi fizikalca, da naslednji dan z užitkom poležavaš, lenariš in mežikaš v sonce, recimo z viseče mreže...

čudovita tura, v priporočanje :)

več fotk zvečer. eni še delajo, drugi praskamo vrt, božamo kuhinjo in masiramo računalnik...