ko vida zapre oči

 vsaka zvezda na nebu zamiži 
(tako od eve šifrer oči)

OBphoto

zamiži,
zasanja zvezdice,
tam nekje na večer,
takrat mami,
po daljši pavzi,
zopet štrika.

za vido. ipak.

in zraven ob levih in desnih

razmišlja, 

kam plove svet.

****

zadnjič v nedeljo v tej oddaji

pa mi ni jasno:

zakaj se je, za t.i. humoristično pogovorno oddajo,
skoraj vedno iz nekoga potrebno delati norca?!?

zakaj ti zgoraj omenjeni ne dobijo niti vode (zgolj kljuko),
oddaja pa je "kuharska"?!?

ker pač niso trenutno "in"??

in take oddaje so in jih je še več in so "in".

zakaj za vraga je spoštovanje sogovornika in samokritična mera moderatorjeve samovšečnosti tako drugačna od tiste, ki jo narekuje osnovni bonton javnega nastopanja?

zakaj naj bi bila to inovativna kuharska oddaja, kakršne še ni bilo (???)

ne vem.

ampak meni odnos ni všeč, pa me imejte za konzervativno ramišljujočo mamo.

****

zato ob štrikanju, da se ne zmotim, raje kot v tv gledam in štejem zvezde s slemena.

in med svojima zvezdama zaspim sladko, ne glede na novodobne trende medijskih šovov.


še vseeno pa čez dan razmišljam...

 

da naša vida lahko zaspi  

OBphoto

sončni listopad

šolska in obšolska mladina dejavno uživa bohinjsko jesen

OBphoto

letošnja jesen je novorojencem 2011 izredno naklonjena. takisto njihovim mamam. ko imajo prosti čas, pa tudi očetom.

vreme je zakon.

kljub občasni megli in oblačnosti in komajda omembe vrednim padavinam je pohajkovanje po soncu užitek. v bohinju ga je te dni dovolj. tako veliko, da marsikoga, ki ga srečaš na sprehodu pri jezeru, čez pol ure srečaš še v ribčevem lazu, pa čez pol ure še pri fužini, pa čez pol ure mogoče še pod studorom.

skratka, od 12h do 15h je najlepše biti zunaj in dihati, dihati, dihati.

še lepše je verjetno v višinah...prejšnji teden sem naredila prvi samostojni (dobesedno) skok na studor. kaaaakoooo je sedlo. končno malo švica, končno malo nabijanja, končno malo konkretnega miganja.

novembrsko kraljevsko otočje spodnjih bohinjskih

(z viševnika)

OBphoto

 potem pa nazaj na toplo k našemu cukru.

včeraj smo (upam, da že) preboleli manjši virus. brez vročine, zato pa dovolj bruhanja in malodane popolne imobilizacije (napram klasičnim živahnim razgibavanjem v montessori kotičku). po nasvetu zdravnice milene smo noč bolj prekrokali (mati), se sladkali z mlekom (dete) in se danes zbudili z nasmeškom in rdečimi lički.

vidi v boljše počutje in nama v globoko olajšanje.

kako je grozno, ko otrok (1.) zboli!!!

kuhinja debele race

v naši knjižnici se med monografijami (in ne med kuharicami) nahaja tale knjiga

ker ima ekstra nenavadne recepte, ki burijo domišljijo in (zaenkrat) še ne sodijo v domačo kuhinjo.

ker ima čudovite fotografije.

ker je oblikovno in vsebinsko edinstvena knjiga, kaj šele kuharica.

šef, heston blumenthal, ima filozofijo (neskončnega) iskanja perfekcije.

***

oba rada kuhava. pred štedilnikom nemalokrat vlada gneča. oba rada jeva. enim se to bolj, drugim manj uspešno pozna. oba imava rada kulinariko. pa nedeljski bogžegnaj



z martinovo debelo raco!


.

100. objava, vse najboljše, blog

danes, na dan 111111, 

je objavljena 100. objava bloga 

Neskončno iskanje.

ob tem pomembnem jubileju 

je blog dobil darilo, 

in sicer doživljenjsko virtualno partnerico,

spletno stran Neskončno iskanje,

kjer se vam v prenovljeni obliki

na ogled postavljajo 

Boštjanove mojstrovine

***

obilo užitka ob obisku!

kako (ne)narediti biznis ali prodajalna butnskala

kraška vrata

OB http://ob-photo.jalbum.net/OB

zadnjič se mi je pripetilo sledeče:

naša hiša je potrebovala nova xyzn vrata, pa smo prvo ponudbo, z vsemi željenimi dodatki, našli na vzhodu naše lepe:

cena pride 350 EUR, gospa.

v redu. pa mi garantirate, da izponjujejo vse naše zahteve?

za to vam garantira abc podjetje, tako ali tako jih oni proizvajajo. 

aha. hvala za informacije, bomo v stiku.


in kličemo na abc, oglasi se zdolgočasena prodajalka, povem ji tole:


dober dan, tapata pri telefonu, pri vas baje prodajate tudi xyzn vrata, kajne? 

da, gospa.

koliko pa pridejo take in take dimenzije?


okoli 500 EUR.


aha. tapata mi je rekel, da prodaja vaša vrata in cena pri njem je 350 EUR.


ja, ne vem. pri nas je 500 EUR.

ja, pa ni to malo čudno, da so pri posredniku toliko cenejša?

ja to jaz ne vem. pri nas so toliko. 

aha, pa enaka?


ja, enaka. (že vznemirjeno) poglejte, pri meni v ceniku piše toliko in takšna je cena!! jaz jih ne morem po drugi ceni prodajati.


 ja, v redu. saj razumemo, ampak vseeno je to malo čudno...


jaz vam ne morem pomagat. če želite, jih dobite po takšni ceni, druge nimamo.

v redu. hvala in nasvidenje.

nasvidenje.


primer dobre prakse? ne, hvala.
potem pa narod stoka, da je kriza...
če bi jaz imela podjetje, ki prodaja vrata, zagotovo ne bi imela takšnih prodajalk.

naša soseda nam zbuja sp(k)omine

ali
povestica* za atija in mami

* povestica - te je meni v otroški dobi vedno govoril oče. nikoli ni bral pravljic, vedno je povedal povestico. običajno o nedeljskem izletu v gore, na planino ali v dolino.

imamo simpatično sosedo, anino po imenu, v stari fužini jo vsi poznajo pod imenom hruškarca, saj ima na svojem vrtu čudovite visokodebelne hruške. anina pozna veliko sveta. lansko leto sta jo obiskala dva sanfrančiškana, letos prideta v bohinj silvestrovat. in ta 2 vesta, ravno tako pa tudi anina, da je nama san francisco in bližnja okolica jako pri srcu.

tako nam je bilo ponujeno, da lahko novo leto 2012 preživimo v njuni hiši v san franciscu...

aaaah....

po vseh kalkulacijah in predvidenih situacijah je bil odgovor, predvsem na željo naše vide (za letos) sicer ne, a v prihodnosti bomo priložnosti zgrabili.

kljub temu sva mali vidi na nedeljski večer povedala povestico o daljni deželi sanfranciscolandiji:

iz malih alpskih vasic, tam ob vznožju očaka, kjer so hiške tako stisnjene, da vidiš k sosedu na kosilo,

z obale čudovitega jezera, obdanega z zelenjem,

smo skočili v mesto sv. frančiška, na živahno ulico,

se v soncu kopali zraven borovih dreves, na obali velikega modrega jezera,

pluli na ladji velikega modrega jezera,

 

pili mleko tistih rogatic, ki se pasejo na širnih zahodnih pašnikih, zacahnanih z velikimi hrasti,

 

se podili s kavboji po srebrno snežni deželi nevadi,

se vozili čez velike mostove tihega oceana,

iskali medvede v brezovih gozdovih

črne tovornjake barvali na zeleno

in za domov kupovali igrače v pravljičnem mestu travnikov,

kako je bilo lepo.... 

vse fotke so boštjanove, poskusno (z moje strani) obdelane v tiltshift aplikacijah. še boljši efekt dobite z namensko za-to narejenimi fotografijami. s prave perspektive in s pravo kompozicijo. priporočam!