za današnji praznik. slušalke na glavo, otroke za dve uri na off, pa uživat...
pri nadzemskih dogajanjih..
naneslo je v zgodovini tako, da so prenekateri izmed največjih skladateljev svetovnega formata svoj navdih našli v veri (mogoče tudi v Cerkvi, a bolj verjetno v veri). ludwig van beethoven. fantastično delo missa solemnis v D duru, še posebej del agnus dei, je v prvem delu srce-parajoč, a v drugem delu pride do izraza velikonočna radost. priporočam v poslušanje. je skladba, ki ti nehote odstira globine in višine vzporednih svetov velike noči.
za razliko od r'n'r in bolj hard razpoloženega beethovna je božji ljubljenec - amadeus, wolfgang mozart svoj optimizem vrhunsko prelival v note. v tej aleluji, iz exultate jubilate sicer mogočnosti velike noči ni tako šolsko slediti, je pa ta skladba čisti presežek veselja do življenja. sploh ob izvedbi sopranistke arleen auger. tako lahkotno. kot da vsak lahko odpoje takšne lestvice... z nasmeškom. mozart bi jo oboževal, muzo nadarjeno.
ni bil pa WAM zgolj žurer. kje pa. ave verum je svetovno znana. podobno mesto zaseda laudate dominum iz vesperae solennes de confessore. božansko. takšna glasba je verjetno stalnica nekje tam za tunelom...
..dotik božanskega..
v debati o velikih imenih in veri ne moreš mimo johanna sebastiana bacha. izredno plodovit v glasbenem in zasebnem, družinskem smislu. za tiste, ki ne marate vokalov - med njegovimi špica komadi je po mojem mnenju bachov koncert za čembalo v d molu. simbolizira teptanje vsega tistega, kar leži in lebdi v in nad solzno dolino našega (občasnega) brezupa. ko že misliš, da je konec, pride še ena in še ena in še poslednja opojna zmaga optimizma nad veseljem, veselja nad radostjo, radosti nad slavjem, slavja nad optimizmom,... krasna doza dobre volje. kdo ve, mogoče spisan za družinsko velikonočno slavje.
globine pa poznajo tudi britanci. npr. henry purcell, hear my prayer, oh lord. stoletja stara. spominja me na blagodejno zelene angleške pejsaže. s sapico. je sicer bolj postna, a vseeeno tako...sluhu prijetna..
slovenci se vedno hvalimo, da je naš. čeprav vprašanje, koliko slovenstva je takratni še ne nacionalni svet prenesel. je bil pa njegov duh svetovljanski. jakob petelin gallus. njegovi moteti sodijo v gotsko cerkev. recimo kranjsko, radovljiško, relativno najbližji.... tudi tale motet alleluia, cantate domino je primerna za veliko noč.
tako kot se slovenci z gallusom, bi se zemljani v univerzumu verjetno s še enim petelinom, händlom. in njegovo alelujo. glasbeno utelešenje velike noči. najbolj slaven del oratorija mesija. ampak, zelo poslušljiv je celoten mesija. napisan na kožo ravno vstajenjskemu dnevu.
.premika gore
za tovrstno glasbo je resnično potreben navdih, prihajajoč od nekod zunaj zemeljskih razsežnosti, mar ne?
pa obilo emocionalnega užitka ob poslušanju...
Ni komentarjev:
Objavite komentar