road trippin'

kot melting pot, antelope canyon

sliši se obrabljeno, vendar je resnično. ameriški melting pot je še daleč od kakšne enolončnice... v zda težko srečaš američana, ki bi  bil američan, po rodu, vsaj sto let. vsaj takega, kot si ga predstavljaš. kot si predstavljaš slovenca, italijana, angleža. nekoga, ki je tukaj, tam, pri njih, doma že sto in sto let.  no, staroselci so izjema... skoraj vsak, ki ga srečava, se z njim zgovarjava, ali zgolj komunicirava poslovno, je od nekod, oz njegovi so od nekod. bodisi iz slovenije, mehike, indije, kitajske, poljske, škotske, ...

nekako logično se ti zdi, da zaposleni v gostinstvu, turizmu, govorijo angleško. a ni nujno.

pričakuješ, da divji zahod poznajo. niti pod razno.

slutiš, da za slovenijo ne vedo, kje je. to drži :) ampak brez zamere, na primer utah je velika za deset slovenij.

skoraj vsak dan se nama pripeti kakšna zabavna, takšna za arhiv, pod mapo - welcome to america.

bilo je že nekje na začetku, v enem izmed inn-ov v nevadi, ko receptorka, na vprašanje, koliko stane soba, reče:

pipty-nine.

how much? fifty-nine?

yes, pipty-nine.

allright, we take it.

na hoover damu

so pa, tisti, ki ga znajo (jezik, namreč), jako duhoviti in fleksibilni v jeziku, glede tega - sami komplimenti. mogoče sem malo ozkogledna, a nikakor zaničujoča, da ne bo pomote - slovenščina ni tako easy-multi-fleksi-tekoča. enostavno dajejo videz, da ni pravil. bolj enostavno, poenostavljeno je, sprejeto je. na splošno so nekatere stvari, ki so pri nas sveto nesprejemljive, recimo kakorkoli duhovito dekorirane registrske tablice, pa na lep način, tukaj izraz osebnosti, posameznika. utah se na veliko hvali, da ima najboljši sneg na svetu. ta trditev in smukač sta na tablici. new mexico mora imeti mehiški vzorec. na arizoni je napisano, med drugim, da je to dežela velikega canyona. tale iz aljaske je že sama po sebi fajn :)

na enem uporabljanem terencu

aljaska je sploh fenomen. nam se zdi super oddaljena severna dežela nepoznanih dimenzij. meni osebno je bila od severnih obzorij naprej sanjska dežela. povprečnemu američanu je enako poznana kot luna. aljaščanu  - večina jih živi na obali - predstavlja (vsaj povprečnemu) divjino. nekaj, kar je tam zunaj, kamor ti v osnovi ni treba iti....skratka, beyond. je pa američanom  (ponovno, večini) tudi divji zahod nekje beyond... vsaj tistim z vzhoda. in zahoda. njim svet zahodno od rocky mountains ali vzhodno od sierre nevade predstavlja nov svet. podobno, kot nam nekaj, kar je za rusko mejo, po moje...veliko jih srečava, ki križarijo iz ene v drugo državo, kdaj pa kdaj srečujeva celo iste, tiste, ki sva jih že v mestu južneje ali severneje...najina letošnja tura dejansko predstavlja zadnje raziskane dele zda...ravno včeraj, pri grand staircase - escalante national monument, je pisalo, da je pa to bilo kartografirano nazadnje...nekje pred švoh 100 leti. si ni za predstavljat, an?

skratka, amerika je velika. mental map seže do sosednje države, naslednja sosednja je že nekaj enako sloveniji...če tam nimaš ravno sorodnikov ali če nisi ravno oboževalec road-tripov... 

war production?

zadnji dve sta z ženskega weceja (vse fotke v tem postu so moje, boštjanu tega res ni treba fotkat :)), v torreyu, nekje na koncu sveta, v južnem utahu. kam ta folk hodi ob sobotah zvečer, ne vem. hvalijo se pa, da imajo odlične hamburgerje. res je bil odličen, sicer pa, primerjati s klasično najino prehrano - kitajsko in mehiško - se niti ni dalo... :) ko boste v torreyu, sleckers ima res odlične burgerje, pa duhovite weceje. ko greste pa potem po cesti 12 proti jugu, je pa cesta upravičeno panoramska, fotke sledijo....

to je bilo za papirnate brisače, da ne bo pomote

tolk o ameriki iz avtomobila, restavracij, wecejev, parkirišč :)