o indijancih sem na teh straneh že pisala...how the west was lost
po grand canyonu sva prišla v malo mesto page, ustanovljeno 1957 (!!), za potrebe delavcev, ki so gradili glen canyon dam. podoben hooverju, zgolj malo manjši. na reki colorado. toliko o nadaljnji eroziji reke in njeni sveti nedotakljivosti...
ta nedotakljivost mi gre, kot ljubiteljici narave in upoštevanju sočloveka ,rahlo na živce. lahko, da je grand canyon tako famozen. kar se je dogajalo v njem, okoli njega, kar se dogaja še danes, je slika tiste ne tako lepe amerike. prikolice, barake, stare gare od terencev, pick-upov in kup šare okoli hiše pokažejo žalost, bedo, depresijo plemena, naroda navajo. svoj rezervat, skroaj 70 000 km2, imajo v treh državah - arizoni, utahu in new mexicu.
da ima beli narod oprane roke, jim dovolijo, da sami vodijo, upravljajo, tudi svoj turistični kapital - monument valley, antelope canyon, canyon de chelly... fotke teh fenomenov pridejo kasneje, ni še celotne kompilacije... :)) - iz tega sledi slaba volja vsaj nekaterih turistov. cene izredno visoke - pri prvi vstopnini si še rečeš - indijancem z veseljem- čeprav za nekaj, kar je dolgo kot četrtina vintgarja in sicer tudi osupljivo lepo, plačaš 40 dolarjev, cca 30 eur (td gorje, slišite?!).
pri ostalih, naslednjiih, se veselje drastično zmanjša... jutri greva v monument valley. fantastičen konec, ki pa ga baje zaračunajo upoštevaje kakovost turistove fotografske opreme (25 - 200 dolarjev...). bomo videli :P
skratka, težava tiči drugod. 200 let nazaj z native people niti ni bilo težav, vsaj ne na zahodu, vzhod je bil druga zgodba... 100 let nazaj si bil najmanjša smet, dobro dejanje je bilo ubiti te. danes si nebodigatreba težava, ki (vsaj katerega) američana špika in špika vsakič, ko pogleda državno ekonomsko-izobrazbeno statistiko mogočnih zda.
ps - fotke ni, ker se ne pustijo fotografirati kar tako...in ker izgledajo tako ne-njihovo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar