the grand canyon
ni najdaljši, ni najgloblji, ni najširši,
je pa verjetno najmogočnejši.
450 km dolg, do 30 km globok in do 1800 m globok.
sveti kraj mnogih indijanskih (native american, bolj pravilna beseda) plemen.
eno izmed svetovnih čudes.
ko prideš na rob in pogledaš čez, ti spodnja čeljust pade dol. nama je na sredin večer, po sneženo snežnem metežu na avtocesti, ko se je na veleznani yavapai observation point začelo jasniti, temniti in, sicer nevredno omembe, peklensko mrzlo pihati...
to je tako neverjetno velika zadeva....potrebuješ 5 min, da celo s pogledom zaobjameš..
raz za razom, v neskončno
znanost, ki pri GC zadiha s polnimi pljuči je geologija. reka kolorado, z izvirom v državi kolorado, na severu je nasploh zvezda celega območja. držav colorado, utah, arizona, nevada.
pravijo, da je reka zgolj v zadnjih 5-6 milijonih letih izkopala, odkrila in odnesla, proti pacifiku, baja california, šodra toliko, da je prikopala do tistih kamnov, ki so stari (točno in natančno) 1840 milijonov et. zemlja je stara recimo samo še enkrat toliko. plasti, ki so vidne kot na dlani in totalno noro, povsod naokoli, kamor seže pogled, so identično skladne, enake, skopirane. fantastične so. prevladujeta peščenjak in apnenec, barva je celotna paleta med belo-rjavo in rdeče-rumeno. sneg vse skupaj naredi že pocukrano.
ko sonce začne nažigati, ko končno postane toplo...
po mrzlem večeru sva prišla na (še bolj mrzel) vzhod, na jasen dan. ne ravno povšeči fotografom, zato pa znanilec toplega dne. čas, marec, je relativno primeren. ljudi (relativno) zelo malo, vidljivost odlična (baje do 200 km), cene ugodne, sprehodi, ki jih delaš, niso vročinski......
velja pa (recimo) priti še enkrat, prehoditi pot do reke, ostati več dni, narediti nekaj tur, postati del te mogočnosti za vsaj kratek čas. če ne drugje, pohajkovati do reke po vsaj najbolj znani bright angel trail
graben, vreden ogleda,
vreden globokega vdiha.
tak, da ti naredi solzico v kotičku očesa......
Ni komentarjev:
Objavite komentar