po domače tur. na devetmesečniku.
objave ni potrebno brati, če vam gredo naše medicinske ekspedicije (že pošteno) na živce. tole služi zgolj kot naš arhiv, za morebitno prihodnjo (sicer bohnedaj) uporabo oz preverjavo/primerjavo. imamo že milijon zdravniških izvidov, na katerih pa ni osebnih opažanj naše male družinice.
ta cista, po domače tur, baje kot posledica zmanjšane odpornosti, oz po mnenju zdravnikov, relativno pričakovana po vidinih težavah v decembru in januarju.
in smo ga z zdravnico mileno zdravili dva tedna. ga mazali, ga antibioticirali, ga celo preluknjali in stisnili. mu dali, po oklevanju ali da ali ne, zaradi našega želodčka, antibiotik. pa ni pomagalo kaj dosti, in nas je po dveh tednih poskusov poslala k dermatologinji na jesenice. ta je takoj, ko ga je videla, rekla, hmmmm...to pa ne vem, kaj je. ob takih besedah meni pri zdravnikih postane vroče. in je poklicala še eno dermatologinjo, ki je rekla, to je pa za naju "čist tumač", dobesedno. to je za kirurga. po takšnih mnenjih me že stisne. preverjeno. in kirurginja je poklicala pediatrinje, k njej v ordinacijo prišle štiri, vse že vidine dobre znanke. pet dohtarc je gledalo to čudo in modrovalo. večinoma so bile sklepčne, da ni nič hudega - je za prerezat in spucat. a vseeno, zaradi specifične narave naše vide, glav'co poslale v ljubljano, v ukc.
naslednji dan. otroška dermatologinja s specializantko je rekla, to ni za naju. vzeli bris in povedali, da okužbe s kakšnimi glivicami sicer ni. je pa rekla, tole je za na ultrazvok, potem pa k kirurgu na polikliniko. radiolog martin, bolj važne sorte tip, je rekel, to pa ni noben tur! tole je podkožno vnetje in še nekaj je bljuzil... sem rajši ušesa skupaj tiščala, ni bilo za poslušat. in potem kirurg ljupčo, makedonec, reče, ah, to je pa samo tur, to bomo pa prerezal, pa bo šlo ven. ni panike....
in je odleglo, za začetek vsaj nama.
ampak, ker je dete malo, se to prereže pod splošno anestezijo. in potem spet dileme - ali dati SA ali ne, kajti vida še zmer ni odpisana pri njeni eozinofilni enteropatiji. in reče ljupčo. to bi z lahkoto naredili danes, ampak ker ni anesteziologov, bomo jutri.
mislim, da ni potrebno poudarjati, da sta bila popoldne in noč prežeta s skrbjoskrbjoskrbjo.
in zjutraj ponovno na polikliniko, gospodje v belem, tokat res sami gospodje, skupaj z medicinskimi sestrami in malim morjem specializantov, so v maskah paradirali po ordinaciji. z vido sva bili mnenja: kaj se greste, pust je že mimo... in so jo uspavali, že drugič, pa prerezali in spucali zadevo. v eni uri konec vsega. po zbujanju smo jokali, a ko smo se najdeli in zadevo naspali, pa prišli v fužino, smo bili kot novi...in sedaj se celi. luknja na zatilju, velika 3x1 cm. hodimo jo previjat k zdravnici mileni in sestri stani. čakamo, da zraste nova koža, pa da jo zakrijejo novi laski.
noro. če bi mi kdo omenil, da obstajajo takšne porodniške, bi se zamislila.
ob vseh teh peripetijah, edino kar ti preostane je, da zaupaš najvišjim silam, da bo še vse ok.
večinoma je ok. jemo, spimo, se redimo. a v zadnjih dneh nam ta ritem, predvsem na področju apetita in bruhanja, jemljejo zobki. upam, da so zgolj zobki.
enkrat bo vse ok. vsaj relativno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar