ob jezeru
te dni imam občutek, kot da nikoli več ne bom šla v
gledališče
kino
opero
cankarjev dom
muzej
ali galerijo.
ker jih (kao) enostavno več ne bo.
po mojem mnenju je tole natolcevanje, kakšen pogreb kulture da imamo, malo pretirano.
in vem, v tem trenutku sem ožigosana s strani vseh, ki mislijo drugače.
in hkrati naj dodam, da nisem noben a-kulturnik oz. kulturofob, saj v kulturi sprva prostovoljno in kasneje za honorar, delam že več kot 15 let.
bliz' triglava
in še to - nisem noben janšist. dejstvo je, da je bilo krčenje ministrstev predvolilna obljuba vseh največjih strank. če ste jih volili, ste volili program.
I. ampak dejstvo je, da denarja ni (kje je, bodo debatirali drugi). in če je potrebno varčevati, je to tudi krčenje ministrstev.
lačni kruha in/ali brez denarja in/ali brez službe potrebujejo eksistencialne dobrine.
II. jože snoj je včeraj rekel - kultura bo preživela, vedno je. vse politične režime, vse hude čase.
III. nenazadnje - zakaj so naslednja imena dosegla mednarodno slavo?
janez lotrič
lila prap
miha mazzini
mitja okorn
ker so jih naši povzdigovali v zvezde? nasprotno.
Kako komentirate dejstvo "uspešen na tujem, (namerno) spregledan doma" … , da kot priznan avtor v tujini, doma niste deležni prave podpore ali pač?
Stanje doma samo pomeni, da sem samoten jezdec, da torej ne pripadam nobeni literarni kliki. Hkrati sem o porazdelitvi moči na domačem terenu večkrat pisal, recimo v seriji člankov z zgovornim naslovom Slovenska kulturniška laž, pa tudi v kolumnah za Planet Siol.net, skratka, zameril sem se vsem lokalnim mogotcem po vrsti. Poglejva zdajle to fenomenalno točkovanje. Najprej je treba povedati, da na splošno obstajata dve vrsti odločanja: a) javno in b) skrito. Javno pomeni, da tisti, ki odloča, sprejme tudi odgovornost. Skrito pa, da ustanoviš morje komisij, odborov, skupin, ki potem zasedajo in strogo znanstveno točkujejo, hkrati pa je rezultat vedno tak kot v primeru a, le brez odgovornosti. Slovenci smo veliki pristaši skritega odločanja, torej brez odgovornosti. Habilitacija na univerzi, recimo, je orgija točkovanja; med našo kulturniško srenjo pa tudi.
Zdaj pa poveživa odpor, ki ga establishment čuti do mene in možnost anonimnega točkovanja: imamo žirijo, ki lahko avtorju podeli največ 55 točk. Kako lahko zdaj nekdo moje celotno delo oceni s petimi točkami, torej daleč podpovprečno? Za doktorat sem preštudiral precej nevrologije in stvar je preprosta: možgani v primeru neokroglih številk zaokrožijo in izračunajo razliko. Razlika potem pomeni stopnje za pogajanje. Če nekaj stane 99 centov, potem se pogajamo po cent. Če 95, potem po 5 evrov. No, iz mojega rezultata je razvidno, da mi je neznani avtor hotel dati 0 točk, potem pa mu je bilo nerodno in se je izpogajal sam s sabo za prvo naslednjo stopnjo, torej 5 točk. Da ne bi bilo sumljivo.
potem je (bila) torej napaka v sistemu (nekdanjega) samostojnega kulturnega ministrstva, ne pa v tem, da ga danes ni oz. da je združeno z ostalimi resorji.
IV. tudi okolje in prostor sta bila ukinjena oz. prestavljena. ali kdo kaj "joka" čez eventuelno ukinitev vseh zavarovanih območij v sloveniji?
ne, ker te ukinitve najverjetneje ne bo, tako kot ne bo ukinitve pomembnih kulturnih inštitucij.
pa tudi zato ne, ker nas je, naravovarstvenih sodelavcev, neprimerno x-krat manj kot kulturnikov - pa potem daj na tehtnico pomembnost kulture in pomembnost varovanja okolja? ne rečem, da je prvo nepomembno, sploh ne, ampak drugo pa tudi ni tako zanemarljivo.
kultura bo, okolje bo, sta neminljiva
in lahko zaključim, da ministrstvo za kulturo bo - je pa odvisno od ministra in državnih sekretarjev, kako bo temu streženo oz. kako bo delovalo.
in ponovno - kultura v pravem pomenu besede s tem nima veze. to je tako, kot govoriti o Cerkvi kot organizaciji in o Cerkvi kot veri. dve različni stvari, ki pa ju večina pojmuje pod isto.
gremo zdaj na sprehod, deklamirat krst pri savici in zabrundat po jezeru bliz' triglava.
Ni komentarjev:
Objavite komentar