zadnja objava je bila o decembrskih jutrih nekje višje. so fantastično mrzla, vseeno čudovito lepa.
če si na delovnem mestu nekje ob sedmih, jih je udejanjati v živo dejansko nemogoče. zato jih spremljam bolj izpred monitorja, vsaj med tednom. boštjan jih uživa tudi in live.
a kaj, ko fotograf tako not pade, da mraza še vidi ne, kaj šele občuti.
potem pa še prehlad...
posledica tega je, da eni tovrstne trenutke podoživljamo skozi knjige, drugi skozi softver, imenovan PS.
sožitje obeh aktivnosti se včeraj najde v lazu. te dni študiram marijana lipovška, v juniju odpiramo njegovo spominsko fotografsko razstavo. da, bil je tudi fotograf. predvojni, povojni fotograf slovenskega gorskega sveta. v lazu je imel (danes njegova soproga) zatočišče, ravno tam nekje pod ogradi. nekoč, verjetno v lazu, ali pa vsaj s spomini nanj, je zapisal tudi tole:
Tak je bil moj dan, moj srečni dan. Nič nisem sebičen.
Prav nič ga nočem obdržati zase.
Tudi drugim ga privoščim, saj zato ga opisujem.
Zakaj vse tisto, kar je resnično lepo,
ima človek na voljo zastonj ali skoraj zastonj.
Za to ne potrebuje bogastva, imeti mora le odprte oči in odprto srce.
Potem morda - morda - doživi spet tisti mir, ki ga vsi potrebujemo, a zaman hlastamo za njim sredi nemirnega življenja, ki je postalo naša edina resnična stvarnost.
v lazu pa te dni vse počiva, spi...
Ni komentarjev:
Objavite komentar