nejc zaplotnik pravi, da je cilj pot. moja sodelavka jera trdi, da je življenje največje potovanje. podobnih misli je še veliko, niso nastale zaman.
če se kdaj oziram nazaj, sem pa tja pomislim..kaj pa če bi šla na gimnazijo? bi bila geografija še vedno aktualna? kaj pa če bi me potegnilo v naravoslovje?
in kje bi bila potem služba v hribih? pa služba turističnega vodenja? pa razlaganja zgodovine turških vpadov na 1000 in 1 način?
bi šla sploh kdaj tako daleč kot je južna amerika? in če ne bi bila tako zelo firbčna, bi šla tolikokrat?
kje bi bilo sedaj moje super scottovo kolo če ne pri meni? pa kje bi bila gary fisher, če ne bi bilo boštjana?
kako fino, da se je našel čas za tisti super prvi zmenek..
nikoli me ni posebej močno povleklo v glasbo, čeprav jo obožujem. zahvala (resnično, zahvala) za to gre kozjekovi malo pollenobi in neugodnega počutja v bližini izobraževalnih ustanov.
pa zakaj imam načeto koleno? če bi bil meniskus še vedno cel, bi bila zimska situacija zagotovo drugačna, in spet bi bilo posledično manj časa za knjige, za lahke potepe, za nečake.
če jih ne bi bilo bi bile izkušjne z mladino borne.
mogoče od tod moje vedno polotroško polnaivno gledanje v beli svet in svet okoli mene?
veliko je stvari, ki so me pripeljale do sem. je pa tista zmes, v kateri sem, kar ok. sem pa tja potrebna čiščenja, v splošnem pa okusna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar