dejansko (malodane vse) kozjeke te in bližnjih meni znanih generacij spremlja/je spremljala že vse življenje.
ploskanje na mozartovo malo nočno glasbo,
korakanje v ritmu gramofonskih pihalnih godb,
upiranje vsakodnevni vadbi,
trema potnih prstov pred nastopi,
navijanje beatlov,
stremljenje v pevca skupine europe,
poziranje ob klavirju, kitari, flavti...
petje do onemoglosti..
to so zgodnji spomini.
klasična glasba (poleg jazz-a) je tista, ki me pomirja. kadarkoli, kjerkoli.
klasična glasba (ni sicer edina) je tista, ob kateri so otroci umirjeni. ali pa umirjeno aktivni.
poleg tega baje otrokom viša IQ.
na koncert klasike grem vedno z veseljem. sicer v zadnjem času žal ne grem prav pogosto..
ta teden je bil klasičen. nečakinja in birmanka katarina - čelistka - je na konzervatoriju, ob spremljavi klavirja, maturirala s koncertom saint-saënsa. posnetek skladbe oz njenega nastopa - ne s profesorico, pač pa njenim domačim orkestrom - si lahko ogledate oz ga na deževen dan tega vikenda (z velikimi zvočniki) poslušate tukaj.
kot je nekoč na vaji rekla branka p, šefica de profundisa:
a vi veste, da je poleg boga glasba edina stvar, ki jo je vredno častiti po božje?
no, saj je še kakšna druga. itak. ampak glasba je med top tri.
čestitke katarini, pa veliko sreče ob čeliranju na sprejemcih!
Ni komentarjev:
Objavite komentar