in kje so množice boštjanovih fotk? khm...
ampak vseeno možgani delajo tudi na območju drugih nevronov.
zima
verjetno se zadnje čase marsikdaj sprašujete, kam vse to, kar se dogaja okoli nas, pelje. po mojem mnenju - do generalnega premika v glavi ali pa v brezno.
in prišlo bo do prvega, do generalnega premika v glavi. je pa situacija kritična, še soncu je postalo slabo...
zima gre h koncu, sneg pobira kot za stavo. začenja pa pobirati tudi umazani sneg. v istem linearnem postopku, z mogoče malo manjšim k-jem. ker druge ni. je pa zato potrebno nekaj truda. sama prisegam na dve zadevi: kritičnost in samokritičnost. kritičnost do okolja, samokritičnost do sebe. za začetek se splača brati tegale. je malo naporen, zato prav pride kritičnost. je pa realen, zato tudi samokritičnost.
in te čase, ker sem pač veliko z vido, se samokritično sprašujem - pri dogajanju z 21-mesečnikom:
za mizo.
pa se trudi, pobija z žlico, polovica juhe gre mimo, polovica kaše pa zraven. a ga ni težko gledati?
kako materinsko prijetno bi ji bilo pomagati...vida, bjuti, a lahko jaz?
pa NOČE! hoče sama! naša, ki ji je fonetična umetnost s-ja še neznanka, hoče mama... poj se pa zalet.
***
preden zaspi.
da ni sama, se uležeš zraven. res je hud materinski greh, otroka pustiti samega v temi.
in se počutiš tako blazno dobro, da ji pomagaš ne-biti-sama.
pa NOČE! hoče zaspati sama! z ročicami te odriva in sama leze v blazino. pa prideš čez 5 minut. dekletce je nasmejano. čez 15 minut takisto. hoče sama... in, neverjetno za mamo, zaspi sama.
ker je v njenem, otroškem programu zapisano, da želi biti samostojna.
***
pred čiščenjem noska, sredi noči
se strinja, pa se ne strinja. ko ji razložiš - poglej vida, nosek bomo prepucali, da boš lahko super dihala... nekako ji je jasno. a vseeno malo skepse.
cvili. a glej ga zlomka!
dudo sama da iz ust, jo odloži in čaka. čepra namrgodena... ker ve, da bo potem bolje, lažje, fletneje...
ker je v njenem, otroškem programu zapisano, oz. zapomnjeno, da bo, če malo stisneš zobe, situacija zatem boljša...
***
pred njenim in njegovim visočanstvom, klopjo in stolom.
dvigamo noge, stiskamo zobe, napenjamo mišice, vzdihujemo,..in zlezemo na vrh. že 14xx5...
in potem vstanemo! razgled! občutek zmage...
in te ima, da bi začel: joj, pazi, ne, ne, ne,,...
in te ima, da bi jo zgrabil in stisnil v varno naročje...
vendar NE! NOČE! sama je prišla gor in enako intenzivno dela na tem, da pride dol. in pride!
seveda pod skrbnim nadzorom. vendar, USPE ji! in trdo delo je tako nagrajeno... brez pomoči odraslega, brez bližnjic, z lastno voljo.
še več. ni večjega užitka, kot splezati še enkrat, in še enkrat, in še enkrat,....
***
in se sprašujem...samostojnost, trud, vztrajnost, odnos do sebe...
če te občutke, želje, stremljenja poznajo otroci. če jih tako zelo cenijo...
kdaj s(m)o to, sploh tisti pri koritih, pozabili odrasli?
zima? samo do pomladi..
zato. pomlad, premik v glavah, welcome. ne more biti težko, saj s(m)o to že enkrat znali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar