junija 1962
verjamem, da sta uživala.
junija 2012
Ne poznam veliko bodočih ženinov, ki bi se za bodočo nevesto našvicali tako zelo, kot se je Kozjekov Janez, po domače Poštarjev, za Brenčičevo Maričko, lepotico iz fare sv. Martina pri Kranju. S kolesom, tistim danes popolnoma za v muzej starim Puchom iz Podbrezij, po luknjasti cesti do Kranjske Gore, po makadamu čez ravno tako, če ne še bolj kot danes, strm Vršič do Bovca, Kobarida, Nove Gorice, čez Kras vse do Istre in naprej do Pule. Tam se je, prelestna turistka, sprehajala po obali Jadrana. K sreči je znala slovensko, in še za večjo srečo je bila iz dve uri hoda ali pa 20 minut z avtobusom od Podbrezij oddaljenega Kranja. Če temu ne bi bilo tako, bi takratni oče Kozjek, s super vitko izklesano postavo, verjetno slovel kot Slovenec na francoskem touru, saj bi ga vsakotedensko kolesarjenje do Pule utrdilo, kot reče mladina, v nulo.
In jo je pripeljal v Podbrezje. Po spletu okoliščin k tašči, v veliko in polno hišo, kjer se je še isto leto slišal neutolažljivi jok prvorojenke Marjance. Čez dobri dve leti pa še zadovoljno žlubodranje bolj zadovoljnega bratca Jankota. Marjanco je baje rado zeblo, zato je bilo potrebno zgraditi novo hišo. K sreči ne daleč. Na lepi, z dobrimi sosedi obdanimi parceli, kjer danes stoji hiša s tablico Podbrezje 87. Ta naslov pozna že skoraj 9 vnukov, skoraj zato, ker ga Vida ponavlja večinoma v sanjah, ostali fantje in dekleta pa redno na dopustih – bodisi s starši, ali pa že s spremljevalkami – ko mami in atu z razglednicami pošiljajo pozdrave z oddaljenih krajev – morskih, gorskih ali svetovljanskih.
Janez in Marija pa sta, po vseh peripetijah na Kornatih, v Ptujskih toplicah, v Novigradu, v Savudriji, pa v hribih, teh izletov je bilo nešteto, v teh letih najrajši doma. Na vrtu, na kavču, v kuhinji, v delavnici. Verjetno tudi zato, ker je ata Janez v mlajših letih z oktetom obhodil nemalo Evrope, verjetno pa tudi zato, ker so časi, ko sta se po cestah vozila večinoma sama ali pa v vsaj bolj umirjenem ritmu, večinoma minili. Oba sta mnenja, da ljubo doma, kdor ga ima. Podbrezje 87 so bile večinoma fleten kraj za preživljanje otroštva. Oče Janez je z mojo malenkostjo redno treniral ritem v dnevni sobi. In to na poseben način. Ob glasbi udarnih koračnic pihalnih godb. Naših in tujih. Mama Marička je v kuhinji pripravljala dobrote, ki te na detinsko dobo spomnijo še danes. Bilo je v Podbrezjah, ob popravljanju našega fička, ko je sin Janez očetu Janezu povedal, da bo dobil vnuka. Bilo je v Podbrezjah, kjer sta mama Marička in najstarejša Marjana radi štrikali, moja malenkost pa je, predvsem zaradi firbčnosti, pletilke večinoma lovila in jih skušala ujeti v nek svoj vzorec pletenja.
Leta 1989 se je Janko poročil v Domžale. Kljub poslovilnim solzicam naše mame je bil to srečen dogodek, ki je v Podbrezje ponovno pripeljal otroke! Redno so hodili na počitnice. Zimske in poletne. V naši hiši jih je spalo tudi po pet. Z atom Janezom so redno kobacali po dnevni sobi, teta Majda jih je vodila večinoma v gozd in do Bistrice, v kuhinji pa so se na police ponovno naselili čokolino, evrokrem in litri litri mleka. Potem je odšla Marjana. Nekoliko bližje, v Moste, in kulinarično znanje odlične Kozjekove kuhinje je ponesla tja pod Stol. Dušan in Ema temu verjetno lahko pritrdita.
Večini srečnih trenutkov, požegnanih z božjim blagoslovom zdravja, blagostanja in veselja, se je pa vendarle pridružilo nekaj žalostnih in strašnih. Najbolj žalosten za očeta, vsaj v predstavi mojih otroških oči je bil, ko je mami rekla – oreh na vrtu mora iti pod žago!! A vseeno, veselje žene, ko je sonce cel dan sijalo na njene ljube gredice, je bila presladka nagrada.
Zaradi urejene medsebojne harmonije, ljubezni in spoštovanja, sta ob vzgojnih ukrepih vedno delovala usklajeno. Tudi zato smo mi trije zrasli v recimo da normalne, socialno ustrezne in družbeno dobro sprejete državljane. Zato smo jima neizmerno hvaležni. Skupaj z vsemi navzočimi vama želimo še veliko skupnih let, naj jih bo vsaj še polovico toliko kot do zdaj, sivih las pa bo verjetno malo manj, saj nadobudne in živahne otročadi doma ni več. Z veseljem pa se vračamo domov, včasih klicarimo domov tudi po večkrat na dan, vzgojne prijeme, doživete v Podbrezjah 87, pa z veliko natančnostjo prenašamo na vajine vnuke in vnučke. Še na mnoga skupna leta!!
prav 0 naveličana eden drugega
Ni komentarjev:
Objavite komentar