kam? v zasavje? ma ja...

ja, v zasavje smo šli. na izlet :) v bohinju vesoljskih ladij ni kaj prida, tako da monstrumi kot lafarge, papirnica radeče, premogovnik zagorje, predvsem pa dimnik TE trbovlje vzbudijo neke neznane občutke.

železniška postaja zidani most pa obudi neke davne srednješolske in univerzitetne spomine. z vlakom na vzhod ali pa na jug. preko ali do budimpešte, skozi ali do zagreba.

nagradno vprašanje. savski most v katerem mestu že?

 OB photo

a zasavje ni samo to. je mnogo več. naš itinerar je vseboval štiri stvari:
a) kosilo ob reki savi. iz bohinja do zasavja ni blizu. štartali smo ob 10h. prihod na cilj je torej prvo zahteval obrok za mala želodčka.
b) učno pot savus - radeče - ob reki savi (kakopak), s poudarkom na parku dvor.
c) malico na največjem kostanju v sloveniji.
d) večerjo v planinski koči na kumu.

hm. kot da smo samo jedli, kajne? no ja, malo smo se še vozili.*

 delček dela v delu prepovedanega mesta

orjaška jelka

 OB photo

v radečah smo omamljeno občudovali park dvor. mini botanični vrtiček, zanovan s strani lokalnega plemstva sredi 19. stoletja. res vreden ogleda. a danes na žalost quase zaprt za širšo javnost. tega nismo vedeli. in to zaradi lokalnega dvorca taistega nekdanjega plemstva, ki že par desetletij vesoljnemu stvarstvu služi kot prevzgojni center za prestopnike, z drugimi besedami kot zapor za mladoletne. edini tovrstni v sloveniji. no, tega v promocijskih gradivih niso nikjer omenjali. kako tudi? kdo bi se pa sprehajal ob zaporniški mreži? potikanju pod orjaškimi jelkami, duglazijami, lipami, bukvami, sekvojami je sledilo skoraj prijazno opozorilo paznika policaja, naj gremo raje drugam. normalno. že z varovanjem nevarno živahnih najstnikov in z varovanjem sebe imajo dovolj dela. le zakaj bi varovali še turiste? je pa bilo tisto, kar smo videli, res atraktivno. velika drevesa in še večja drevesa so mi sicer od nekdaj jamajka.

gremo na kostanj!

 OB photo

željo po nadaljnjem potepanju okoli velikih dreves je potešil gašperjev kostanj. na krasni lokaciji, visoko nad savo, nekje pod kumom, na travniku ob robu bukovega gozda. idealen za malico. po velikosti ga bojda presega samo najevska lipa. obseg ima skoraj 11 m, star je preko 300 let, vsako leto obilno obrodi. vreden obiska! pa ne samo, da ga lahko fotografirate in občudujete - kar v radečah sicer ni bilo mogoče - še celo splezate lahko nanj in uživate v pretakanju drevesnih sokov, brstenju pristne energije, šelestenju listja in praskanju lubja (zgolj dora, da ne bo pomote).

 cerkev sv. neže na kumu

brez vesoljske ladje radijskega in tv oddajnika

 OB photo

po arborističnih užitkih smo jo mahnili še na kum. vse bukve še v zimskem spanju, vsi že zbujeni so se pa tudi že pripravljali na spanje. zato je večerja v čisto pravi planinski koči še kako sedla. palačinki podoben funštrc z marmelado in domač čaj. z razgledom preko širne južne slovenije. in ne samo to. v planinski koči se seveda obvezno vpišemo v knjigo planincev, poštemplamo sebe - beri vido - in poštemplamo kartice. z lepimi pozdravi s kuma in iz koče jako prijaznih oskrbnikov. 

dobrovoljni zasavčan, brhka turistka in zvita lisica.

oprezajoč in vohljajoč za novimi dogodivščinami

 OB photo

bilo je prav fletno. prvomajsko. z izjemo oprezanja za pobeglimi mulci iz stavbe zanemarjeno zloveščega videza v krasnem parku. res, o stavbi ne bi. bila sva prepričana, da to zidovje pa res ne more vsebovati življenja. naj mladi krivopotniki ob povratku na prave poti uživajo vsaj park. le-ta je čudovit. 

* tako je, če potuješ z malimi čuki. izkušnja mnogoterih staršev, ki so v predčasu starševstva hranjenje jemali kot postransko zadevo izletov in potovanj. to me je spomnilo na nujno nakupovanje jesensko-zimske garderobe za našo veliko bjuti lansko jesen. bile smo dora, vida, nečakinja kristina, jaz in qulandia. po dveh urah šopinga reče tina - pa saj smo bile več časa kot v trgovini na wcju! ja, res je... previjanje, dojenje, previjanje... ko malo zrastejo, pa prideš do previjanje, hranjenje, previjanje,...