popolnoma nič, saj otroci umetnost srkajo. in odrasli, če otroško knjigo berejo doživeto, takisto. besede, rime, fraze, izraze... in sicer takšne in drugačne, naj bi bile odlično izbrane. iz vesolja gledano je nekako samoumevno, da so knjižne izdaje, sploh otroške, kvalitetne. pa ni tako, še zdaleč ne.
spoznavanje oz odkrivanje dejstva, kaj vse prodajajo na policah, je grozljivo. obstajajo založbe, ki jih dobesedno nočem videti v našem knjižnem zaboju.
standardi njihovih prevajalcev, urednikov in lektorjev so skorajda na ravni osnovne šole.
obstajajo založbe, pri katerih moraš vsaj malo mižati, da jo spustiš otroku pred obličje.
obstajajo pa tudi tiste, ki (vsaj zaenkrat še) običajno ponudijo dobro in vrhunsko kvaliteto ter jim pustiš, da se njihove izdaje bohotijo na domačih policah.
in bohotijo se upravičeno. jezik, ki ga podajajo, brusi in pili mladi rod.
prejšnji časi tovrstne šlamparije - vsaj po moje - niso poznali. veljalo je, da morajo knjižni strokovnjaki dobro obvladati svoj posel. bližnjice do uspeha, kot npr poceni študent, neplačan prekernik ali pa bo-že-moja-malo-za-zraven, niso bile poznane.
na nas bralcih je, da kvaliteto prepoznamo in ostalo zavrnemo...saj gre ja za bodočnost slovenskega jezika.
zgornje knjige so tiste na ta ponosnih policah...
Ni komentarjev:
Objavite komentar