tako popoln
tako lep
naši izleti so še vedno v veliki meri usmerjeni v zdravstvene ustanove. z darjo in marcelo veliko telovadimo, se prekopicujemo, rijemo za igračami, se grebemo preko ovir ter vzdihujemo in godemo samo takrat, ko nam kaj ne uspe. in to ni tako malokrat. ker se trudimo kar naprej in naprej. vozičkamo po bohinju, zadnjič celo do zdravnice milene (!), pa študiramo račke, tiste klasične mlakarice in tiste bolj eksotične velikanke. v sedečem vozičkovem položaju je svet videti - drugačen. bravo vida, te dni si orng osvojila umetnost sedenja :) itak, da se ti to zdi fajn...
ffiiijuuuu po hribu navzdol
šala mala
in našo novo umetnost - sedenje in brbljanje z vsem, kar nam že pride na pot - bodisi smrekovo vejico ali pa spomladansko reso ali pa vrvico z jakne - smo te dni, po seansi na jesenicah,končno razvajali še nekje drugje, stregli smo ji v dolini krme.
ne samo za vido, tudi za mene, nekaj popolnoma novega. končno sprehod brez jezera, končno sprehod z velikovelikoveliko kamenja. klišejsko rečeno - osvežujočega. spomladansko osvežujočega.
mami, prepočasi, absolutno prepočasi...
razvajali smo pa tudi
očija in našega četrtega družinskega člana, canonovega markota II
moje oči, ki od tako blizu že 100 let niso videle fascinantega severnega ostenja julijcev
našo prinčipeso, ki je stene sicer zanimale niso, a grbinice, gozd, vodavodavoda, pa to in ono, tretje migajoče...
Ni komentarjev:
Objavite komentar