koroška narodna, čudovito doneča. zapisal franc leder - lesičjak . harmonijo dodal luka kramolc. tukaj zapel oktet gallus. je ta človek na svet rojen, hitro čul za reve svoje. revež čisto nag, revež čisto bos, sam pomagat si ni kos. oj oj joče se na moč, kliče mater na pomoč. mati sliši, ta jok mili, deteta se hitro usmili. pridte babice, povijte ga v pleničice, to novorojeno detece. oj oj joče se na moč, kliče mater na pomoč. mvado dete lepo zavito, hitro h krstu nesejo. pregledajo svetnikov vrsto, kak mvadenču ime bo. mvadič vidi prvič firmament, prejme sveti zakrament. naj bo fantič al deklina, botri grejo na en gvaž vina. obhajajo veselo tisti dan, ko je nastopil nov kristjan. mežnar tud, pride na en gvaž, fajmošter za njim počas. za poslušanje priporočam, da se virtualno prestavite v leto 1850. na podeželje, v domačo vas. lahko pa tudi na koroško. v globasnico, sele,.. nekam v nedeljsko jutro, kjer se...
vidimokušamovonjamotipamoslišimo jo. bravo za človeka! bravo za vse! OB http://ob-photo.jalbum.net/OB/ za človeka gre! je bilo življenjsko vodilo filozofa, psihologa, teologa,.. dr. antona trstenjaka. v današnji poplavi vsega mogočega njegove knjige, besede, pridejo prav. in ta človek naj se veseli, da je človek! iz knjige človek samemu sebi, mohorjeva družba, 1971: vsi imamo v sebi avtomatsko napravo, ki nas krmari in usmerja v uporabi in izbiri sredstev pravemu cilju naproti. in tu tiči naša čudna kratkovidnost, omejenost, ki je v svojevrstni nedoslednosti, da se te svoje, po naravi dane naprave ne znamo prav posluževati; da znamo ravnati z neštetimi stroji in napravami, samo z lastnimi možgani in mislimi ne znamo prav; da verujemo v nezmotljivost...teh umetnih naprav, čeprav so učinek naših pomanjkljivih možganov in zmotljivih misli, ... če bi se človek bolj zavedal te samokrmilne in samousmerjevalne moči svojih možganov z živčnim ustrojem,....b...
mojih staršev je bil najlepši dogodek meseca junija. junija 1962 bilo nas je veliko. verjamem, da sta uživala. junija 2012 tule pa moj kratek povzetek njunih prvih petdeset let: Ne poznam veliko bodočih ženinov, ki bi se za bodočo nevesto našvicali tako zelo, kot se je Kozjekov Janez, po domače Poštarjev, za Brenčičevo Maričko, lepotico iz fare sv. Martina pri Kranju. S kolesom, tistim danes popolnoma za v muzej starim Puchom iz Podbrezij, po luknjasti cesti do Kranjske Gore, po makadamu čez ravno tako, če ne še bolj kot danes, strm Vršič do Bovca, Kobarida, Nove Gorice, čez Kras vse do Istre in naprej do Pule. Tam se je, prelestna turistka, sprehajala po obali Jadrana. K sreči je znala slovensko, in še za večjo srečo je bila iz dve uri hoda ali pa 20 minut z avtobusom od Podbrezij oddaljenega Kranja. Če temu ne bi bilo tako, bi takratni oče Kozjek, s super vitko izklesano postavo, verjetno slovel kot Slovenec na francoskem touru, saj bi ga vsakotedensko kolesa...
Komentarji
Objavite komentar