neskončno iskanje II

vsako leto boljši. 7. mednarodni festival alpskega cvetja.  utrinek z nocojšnjega odprtja makro fotografij cvetlic. skozi objektiv nemških udeležencev lanskoletne fotografske delavnice na območju bohinja, pod mentorstvom paula k. vabljeni! 

 vir izvajanje glasbe me spremlja že vse življenje. dejansko (malodane vse) kozjeke te in bližnjih meni znanih generacij spremlja/je spremljala že vse življenje. ploskanje na mozartovo malo nočno glasbo, korakanje v ritmu gramofonskih pihalnih godb, upiranje vsakodnevni vadbi, trema potnih prstov pred nastopi,  navijanje beatlov, stremljenje v pevca skupine europe, poziranje ob klavirju, kitari, flavti... petje do onemoglosti.. to so zgodnji spomini. klasična glasba (poleg jazz-a) je tista, ki me pomirja. kadarkoli, kjerkoli. klasična glasba (ni sicer edina) je tista, ob kateri so otroci umirjeni. ali pa umirjeno aktivni. poleg tega baje otrokom viša IQ. na koncert klasike grem vedno z veseljem. sicer v zadnjem času žal ne grem prav pogosto.. ta teden je bil klasičen. nečakinja in birmanka katarina - čelistka - je na konzervatoriju, ob spremljavi klavirja, maturirala s koncertom saint-saënsa. posnetek skladbe oz njenega nastopa - ne s profesorico, pač pa njenim domačim orkes...

v soteski. kjer temperatura na armaturi pade najnižje. *do 650 nmv ob photo

barčica drevesa novigrad ob photo pa smo ga. videli, tipali in občudovali. ponovno istra. za celih pet dni. rovinj piran benetke ob photo turistka senca odmaranje ob photo posedali v senci, sončali ob morju, našli idealni model tobogan-stolpa za naš vrt, žvečili divje šparglje, strašili rakce, žgečkali borove liste, v travi po bršljanu do lubja ob photo ločevali med kamenčki, školjkami in polžki, šteli jadrnice, nikolaju in galu brali cepecepetavčka, eni veliko spali, drugi zgodaj vstajali.. rakov zaliv jutro mir ob photo prišli domov, v zeleni bohinj. domov pa prišla, iz anglije, tudi naša soseda anina. kako lep uvod v maj!

vendarle.

nekaj/nekdo, kar te preseneti pozitivno. torej: ne pričakuješ med dogajanjem komaj požiraš pusti vtis spominjaš se tudi (predvsem) tega, da si med dogajanjem komaj požiral. tega se še posebej spominjaš--- nedolgo nazaj smo videvali veliko sveta. en tak trenutek , ko je nebesni obok postal ogledalo, je bil tale:   ena taka umetnina , ko mehka vztrajnost premaga robato trdoto, nikoli-dovolj nagledana, je bila tale: eno takšno čustveno popolno vzdušje, v spomladanski florentinski krajini kot naročeno, je bilo tole: ne morem mimo še enega maja, 2011:    vir la vida ima takšno ime zato, ker je dejansko najina vida . podoživljava in živiva jo malodane non-stop. vseeno je pa lepo, na vsake toliko časa zakruzati v druge takšne trenutke, ki niso vezani na vido. in to sredo, pa to soboto, je bilo to srečanje oz komuniciranje z dr. antonom jamnikom. vem, da marsikdo spet vzdihuje (rkc etc), marsikdo ga ne pozna, ampak tip pusti vtis (kljub, vem, črnim sencam)... priznam, religij...

naša soseda mrs furness nam je za mesec dni ušla na sever. pogrešamo jo. zato beremo tele vice. ki jih pa dobivamo od blejke, ki živi v avstraliji, gold coast. te dni (tedne, mesece) sanjam gold coast. registry on the first day back at school in  southampton, england the teacher began calling out the names of the pupils: mustafa al eih zeri?  here! achmed el kabul? here! fatima al hayek?  here! ali abdul olmi? here! mohammed bin kadir? here! ali son al len? silence in the classroom. ali son al len? continued silence as everyone looked around the room. the teacher repeated the call. a girl stood up and said: sorry, teacher. i think that's me. it's pronounced alison allen. naša globalna vas.