ruth
Vzpon Janez Menart Vrh gore snežnobel kipi v nebo. Meglica tik pod njim je diadem. Za mano, pod višavjem, koder grem, vse bolj se manjša vse, kar zre oko. Prav tam v daljavi, v zvitih jarkih rek že vse medli od senc in od meglic; brezšumno je in moj zategli klic, vse bolj zgubljen, ne vrne se v odjek. In misel, ki počije tam in tod, vse bolj medlo spominja se oblik in zvokov sredi daljnih lis in pik, ki ve, da skoznje me je vedla pot. In vse, kar je prešlo kot brez sledu, je zame vse bolj mrtvo, brez moči: res je še tam, a le kot del poti in le predhodje tega, da sem tu. Kar pa res šteje, je ta slani znoj in kamen, ki spotaknem se nad njim, in lilast cvet, ki vanj se zastrmim, in pa morda ta gora pred menoj. Ta gora, ki sem si jo vzel za cilj, ki vrh vse bolj zastira ji oblak, ki vzpon tja k njej mi že šibi korak in srka kri iz prenapetih žil, ker to kar je za mano, me uči, da pot, ki zdaj jo hodim, že čez čas dobila bo nem, omrtvel izraz kot vse, kar daleč spodaj že leži; ker vem, da ...
