neskončno iskanje II

Vzpon Janez Menart Vrh gore snežnobel kipi v nebo. Meglica tik pod njim je diadem. Za mano, pod višavjem, koder grem, vse bolj se manjša vse, kar zre oko. Prav tam v daljavi, v zvitih jarkih rek že vse medli od senc in od meglic; brezšumno je in moj zategli klic, vse bolj zgubljen, ne vrne se v odjek. In misel, ki počije tam in tod, vse bolj medlo spominja se oblik in zvokov sredi daljnih lis in pik, ki ve, da skoznje me je vedla pot. In vse, kar je prešlo kot brez sledu, je zame vse bolj mrtvo, brez moči: res je še tam, a le kot del poti in le predhodje tega, da sem tu. Kar pa res šteje, je ta slani znoj in kamen, ki spotaknem se nad njim, in lilast cvet, ki vanj se zastrmim, in pa morda ta gora pred menoj. Ta gora, ki sem si jo vzel za cilj, ki vrh vse bolj zastira ji oblak, ki vzpon tja k njej mi že šibi korak in srka kri iz prenapetih žil, ker to kar je za mano, me uči, da pot, ki zdaj jo hodim, že čez čas dobila bo nem, omrtvel izraz kot vse, kar daleč spodaj že leži; ker vem, da ...

je pred desetletji napisal karel mauser. za našo družinico je letos,  brez medicinskih križev in težav, prehladi so zanemarljiva nadloga, lepo vsak dan znova,  saj se vsak dan nekaj lepega zgodi! začelo se je z adventnimi svečkami. nato je prišel miklavž. in sneženi mož! še en miklavž v vrctu. pa potem s piškoti. krst ptičje hišice. pa fotkanje z začasnimi jaslicami. kar naenkrat porast lučk vsepovsod! povečana frekvenca prepevanja pesmic. buckanja in božanja v vrtcu. venček na vratih. lučke na balkonu. lučka brlivka miru iz betlehema. darilca. darilca. darilca. nanizane čestitke tam ob oknu. in jutri veliki finale: jaslice pa smrekca. dogaja!!!  takšne fletne stvari naj se med božičnimi prazniki, pa v novem letu, dogajajo tudi vam. srečno!

hvala za solze smeha do trebuha.... danes smo obdarovali ta ljubljene pa ta najrajše. sodelavka mojca ima pa po vrhu jutri še rojstni dan. pri nas (med babami) je navada, da praznovalki za to priložnost podarimo malenkost. in smo mojci (v bistvu sta ga ana pa alenka) zrihtale bon za ikeo, ker punca pač rabi zavese. in do solz me je nasmejalo tole posvetilo: pa rečte, da nista fajn spisali!!

"kwa na teli fotki tko mem seka!?!?" ob photo fajn umirjen mesec, če si ga narediš fajn. za mene je fajn: če si veliko doma, če z vido nonstop prižigaš (in normalno, pihaš) prvo svečko na adventnem venčku, če skozi okno kar naprej mahaš sneženemu možu, če dobro ješ (vsaj najmanjši), pa obožuješ jabolko za malico na dan (usta do ušes), pa, če začneš s peko piškotov. darila za družinske praznike so pri nas vezana na pekač in pečico oz. izhajajo iz nje. večinoma in potem debate izpadejo takole: bratova žena: boštjan, tole je pa super! kakšen nadev je to? sestra: mmmm, kakšen izvrsten tiramisu!! boštjan, to moraš dati recept. naša mami: ja boštjan, tole je pa res dobro... njegovi ga ne hvalita preveč, saj sta že navajeni. brez šale, tudi mojim prijateljicam sem že posredovala kakšne sestavine iz njegovih seznamov. skratka, pri nas je peka moška domena. Z IZJEMO decembrskih piškotov. takrat se aktiviram jaz. miklavž že peče. ste ga videli danes zjutraj? bombastično je pekel. in po...

človek ima svoje obdobje, ko mu je smisel življenja bodizunajbodizunajbodizunaj hribi kolo hribi kolo hribi kolo v takih obdobjih na take dni, kot je sedaj, zgubljaš živce in imunce. soooonceee, deeeej priiiiid ob photo pa to obdobje mine, dež te niti ne moti. še več! pogrešaš ga! zato, da bereš spiš crkljaš lenariš počivaš. vseeno čakaš sonce, da se spet zakuriš, se skuriš in čakaš, da te dež pogasi. pa potem, z mulčkom, ga pa res mirne volje prenašaš, sploh v dolgih novembrskih nočeh... in pada dež 1 teden 2 tedna 3 tedne 4 tedne 5 tednov 6 tednov pa je vmes dva dni sonca, ravno dovolj, da kuhamo in skuhamo vročino 7 tednov 8 tednov---- pa si ga vseeno sit. vremena skuhanega.. vseeno. ne glede na malčka, spanje, branje, kuhanje,... pišuka,  še radiča ne moremo pospravit mah za jaslice nabiramo v dežju vida zna super pokazat, kje je dež kaj je sonce, je že pozabila. nič presenetljivega. 

vrh gore sedela, se z dežjem stopila, od takrat se ni vrnila. ena arhivska, recentnih itak ni ob photo november? da ima enoinpolletno dete odprto okno celo noč? da hodiš v službo v jesenski jakni? da redno ciljaš komarje? da v bohinju termometer celo noč kaže deset + ? no ja, vsaj polen ni treba kar naprej v šporget metat. pa no ja, vsaj snega ni treba kar naprej z dvorišča metat.

vir "ja a nimaš druzga dela?" by my hus.

je moževa ljubica. hudo cenjena. imava interno foro: nekaj priseženeo pri canonu, drži oz. naj mi fotoaparat takoj crkne, če to (nekaj) ni res velja vedno in povsod(z njegove strani, se razume). novembra je, zaradi premaknjene ure in odvečne energije, ponovno začel s svojimi jutranjimi seansami nad 1500 m. dokler fotk ne uredi, me tolaži  s temle . obvezno glasba, pa full screen, pa uživajte. idealno za gloomy nedeljo, kot je današnja... vir

našega vzporednega medicinskega življenja. iz šentjerneja smo, od prijazne mamice, dobili tri škatle neocata. v zamenjavo za lično knjigo. res je drag kot ž a fran. podražili na 60 EUR na škatlo. po mojih poizvedovanjih se ga splača naročiti iz ZDA. beri in piši. v moderni socialni državi sloveniji. ki ga z užitkom konzumiramo. tako, da zaenkrat imamo mir. pred medicinci. zdravnica milena pravi, da je ok. gastroenterolog bo pa že še ob priliki izvedel. tako, da sedaj bijemo le še prehladno fronto. že cel mesec. če ne bo nič boljše, gremo k homeopatinji. na prigovarjanje izkušenih. drugač smo pa SUPER. samo, da smo brez driske. zraven kašljamo, smrkamo, kuhamo vročino in uživamo, ker sta ati in/ali mami skoz dooomaaaaaaaaa. tako, da skupaj  rišemo s šimpijem  pa ugotovimo, da je boljše, če smo šef. učiteljica. za šimpija in kuža.  vseeno je večji žur biti sošolka.. in vsi skupaj sedimo in klepetamo.   pa nagajamo drug drugemu. samoumevno. pa pride še praskež.  in...

neprijetno blodnjavo megleno po prebavnem labirintu naše vide. blodenje misli v glavi. živcarija. prejšnja prebavna seansa se je končala na enostaven (in meni predvidljiv) način. zadnjo soboto smo zaključili (začasno) z allernovo, vsled tega je driska drastično hitro prenehala. in par dni preživeli na čaju, vodi, svežih sadnih sokovih in gosti hrani. meni osebno nikakor zadovoljivo, predvsem zaradi pomanjkanja mleka oz nečesa sličnega. in je rekel gastroenterolog: zih je bil virus, po allernovi ne driskajo, ker ne vsebuje laktoze. mogoče bi poskusili kak jogurt ali mleko brez laktoze. skratka, po njegovem, potrebne spet neke dodatne preiskave, v kolikor ni viroza. hjam, lahko je to predlagat... in vidina zdravnica milena , meni osebno všečna, je bila previdnejša. poskusimo s premorom, pa potem ponovno z allernovo, pa bomo videli. no in smo čakali. cele 4 dni. pa po ponovnem testiranju blata (negativno) spet začeli z allernov - v četrtek zjutraj. in smo videli. v petek (danes) zjutraj j...

megla, tema, oblaki in dež na N.   ne avtobusni, vodni javni promet   potrebujemo za množice poletnega folka po besedah lokalcev je jezero  naraščalo 20 centi na uro naraščalo povsod...   ko se neurnik o povodnji vlije, iz hriba strmega v doline plane, z derečimi valovami ovije (FP)   bohinjska loška koritnica z vsemi 100 slapovi  in vendar, še je rezerve   vodni javni prevoz (II) za domu it pa pod kotr slest  bohinjsko jezero stoji pokojno, sledu ni več vunanjega viharja; al somov vojska pod vodó ne mine (FP)

še dobro, da je prvi november. poleg božiča in 1.januarja najbolj skuliran dan v letu. OBphoto

here we go again... vir študiramo po netu (spet) iščemo manj neprijetne diagnoze (spet) držimo pesti (spet) a vseeno nas skrbi (spet) 5-7 je driska mi smo na 6ki... imamo drisko. (že) od sobote. sicer tudi prehlad. bog ne daj, da je spet kaj malapsorbcijskega. kajti v septembru smo uvedli kazein , sicer hidroliziranega v allernovi, a vseeno. blato pozitivno na kri. trenutno še čakamo, če je vendarle viroza, pa da izzveni. skratka, ni zime za eskime.

v oktobrski številki planinskega vestnika , malo daljše pisanje, izpod naših domačih tipk, o veleumu svoje dobe, priporočam v branje. vir kot svetle točke sredi temine so ljudje, ki živijo skladno z načeli, ki niso nikjer zapisana in ki ne izvirajo iz hlepenja po premoženju, po uveljavljanju, po slavi, po gospodovanju, temveč jih piše zavest odgovornosti, ki smo jo dolžni svojemu krogu. tako o njem marijan lipovšek

da sem ponovno našla blog. kajti, bilo je dela.... šli smo v službo :/ vir   vmes menjali kopalnico :& plezali na tobogan :* med ultra hitrim plevelom vrtnarili 8P vir piknikarili na jamniku :) švicali proti lazu :P stikali po jezeru ~~~~~~~~~~   gledali, kdo je višji od nas... in nazadnje začeli hlačati po vrtcu! vir nič čudnega, da ob večerih samo popadamo zzzzzzzz

o tem se lahko napiše knjigo. pri devetih, desetih letih sem, po šoli, vsi še v službi, sama doma, na gramofonu nažigala tole plato, last starejše sestre:   v kranju, na prešernovi osnovni, sem odkrila tole:  na srednji šoli umirala ob telih:   na faksu novih umetnin skorajda ni bilo več, zato sem začela gledati v preteklost in iz pepela vlekla tele:   deep purple led zeppelin   emerson lake & palmer, elp, ki naj bi s hendrixom ustvarili h.e.l.p., pa je hendrix prekmalu umrl  trenutno pa berem biografijo tegale tipa - in jo PRIPOROČAM: keef z ostalimi fotri iz benda je na sceni že 50 let. letos praznujejo 50-letnico. in so carji. normalni ljudje bi ob njihovem življenjskem tempu konc vzeli že v 60'. od njih imam sicer samo tale trojni album: večina komadov na njem, pa tudi kasnejših, je pa tako ali tako svetovno znanih. kot na primer tale. star že 40 let. ampak ko ga slišiš, ne moreš drugega, kot začet migat. r'n'r je zakon.

kekčev dobri divji mož prisank in vila škrlatica    OBphoto in ostala druščina so nas varovali pretekli vikend. na vršiču, pod vršičem, okoli vršiča, tam med mlinarco, krajcarco , sočo, koritnico in predelco. in vidočki smo kazali, kako bomo nekega dne lezli in švicali po kopiščarjevi, samo zato, da bomo za lase lahko pocukali ajdovsko punco. pa tamle po zavitem šodru, mimo rušja, pa potem po tistali skalci, skozi žleb pa vseskoz nas bo deklica merkala, čuvala, pazila    OBphoto vida je bila, po vriskanju sodeč, za. komaj čakam.

mojih staršev je bil najlepši dogodek meseca junija. junija 1962    bilo nas je veliko. verjamem, da sta uživala. junija 2012    tule pa moj kratek povzetek njunih prvih petdeset let: Ne poznam veliko bodočih ženinov, ki bi se za bodočo nevesto našvicali tako zelo, kot se je Kozjekov Janez, po domače Poštarjev, za Brenčičevo Maričko, lepotico iz fare sv. Martina pri Kranju. S kolesom, tistim danes popolnoma za v muzej starim Puchom iz Podbrezij, po luknjasti cesti do Kranjske Gore, po makadamu čez ravno tako, če ne še bolj kot danes, strm Vršič do Bovca, Kobarida, Nove Gorice, čez Kras vse do Istre in naprej do Pule. Tam se je, prelestna turistka, sprehajala po obali Jadrana. K sreči je znala slovensko, in še za večjo srečo je bila iz dve uri hoda ali pa 20 minut z avtobusom od Podbrezij oddaljenega Kranja. Če temu ne bi bilo tako, bi takratni oče Kozjek, s super vitko izklesano postavo, verjetno slovel kot Slovenec na francoskem touru, saj bi ga vsakotedensko kolesa...