naše dete je včeraj dopolnilo šest tednov. neverjetno je, skozi kakšne prehode smo v tem času šli vsi trije. duševno in fizično. moje in boštjanove prehode si večina (sploh staršev) lahko predstavlja, prehode male vidočke (kot pravi ata joža) pa verjetno bolj težko... spomin nam v tako rano otroštvo ne seže. včasih mi je tega momenta žal, spet drugič ne :) že pred časom me je sodelavka jera seznanila z metodo montessori, imenovano po italijanski pediatrinji dr. marii montessori, 19. st. namenjena je seveda otrokom, temelji pa na dejstvu: zmorem sam. eno od osnovnih pravil je svoboda gibanja v najširšem smislu. čim manj fizičnih omejitev oz. uporaba le-teh v tolikšni meri, kolikor je nuja (voziček). drugače pa gibanje, gibanje, gibanje. naše dekletce ponoči sicer spi pri naju (to je dejansko najlažja varianta za starše, verjetno tudi za vido :)), podnevi pa telovadi in spi v svojem montessori kotičku. v tej detinski dobi igralni del poleg najinih naročij sestavljajo nedrseča blazina, ...